Bodeči dnevi žena

Medijske plitvine

Minil je dan žena in upanje, da bomo v medijih zasledili kakršen koli relevanten, poučen ali celo zanimiv prispevek na temo zgodovinskega in aktualnega zavzemanja žensk za enakopravnost, kaj šele izpostavitev omembe vrednih zgodb posameznih žensk v sferi znanosti, umetnosti ali aktivizma, je dokončno izpuhtelo. Še huje. Pričakovala bi, da bodo uredniki in novinarji za svoje plačano delo poskrbeli, da bodo ves dan poleg ustreznih člankov prvenstveno krasili internetne naslovnice medijev tudi intervjuji z zanimivimi ženskami sodobnega časa, pa nič. Vame buljijo, kot po navadi, samo moški ksihti politikov, lopovov in biznismenov, protagonisti prehodnih novičk. Tam nekje v kotu zasledim članek, da se je uredništvu Dnevnika zdelo izredno izvirno izpostavit deset najvplivnejših žensk našega prostora in časa. Članka raje nisem prebrala, ker se mi za abotne manipulacije o tem, kaj se komu zdi omembe vredna vplivnost, ne ljubi izgubit niti minute. In banalovanja sploh še ni konec. Nalašč preletim večerni televizijski spored in kako predvidljivo! Na programu Kino izrabijo praznični dan z močno zgodovinsko vrednostjo ne le za ženske, ampak za vzpon demokracije in enakopravnosti na sploh, da občinstvu še naprej perejo možgane s toksično banalnimi romantičnimi komedijami, v katerih naj bi spremljali simpatične peripetije domnevno zabavnih in ganljivo trapastih avš. Mokre sanje libidalno frustriranih mačoidov. Še dobro, da bo že jutri lahko na sporedu kakšna ekstremno butasta akcija, v kateri bodo moški frčali po zraku, tekli hitreje od vlaka in dobili trideset udarcev s kamnom po nosu ter vstopili v nov dan s tremi praskami mačjega mladička na nadnaravno trpežni faci. POP TV nima na dan žena o ženskah za povedat ničesar. Ljudstvu se trudi še naprej kisat možgane s telenovelami in Ljubeznijo po domače. Obup. Kaj pa plačljiva nacionalna televizija, ki odgovarja občinstvu za kakovosten program? Nič. Na programu nas ponižujejo z drugorazredno narodnozabavno oddajo Slovenski pozdrav. Da pa ne bi kdo pomislil, da so na dan žena kar pozabili, so se v skladu s svojo zamrznjenostjo v času odločili predvajat feminističen fosil od filma Thelma in Louise. V okviru komercialne hollywoodske produkcije sicer dober film, a kaj ko si ga je vsak mlajši državljan od desetih let lahko ogledal že vsaj desetkrat na malih ekranih. Patetična uredniška brezveznost brez primere! In to sploh še ni vse. Izgleda, da se je že ob tej skrajno jebivetrski potezi nekomu kar roka tresla, ko je umeščal na spored prežvečen film z ženskami v ospredju, pa je – da ravno ne bi crknili od togote – na 2. program TV Slovenija umestil film o herojskem kmetu in vojaku, ki se po vojni odpravi na ganljivo in mukotrpno iskanje svojih izgubljenih treh sinov. Od (po)smeha temu pomanjkanju osnovne kulturne drže in prozornih kompleksov v zakulisju se mi malo spahuje.

Bodeča nežnost

Zato posebej opozarjam na akcijo podelitve nagrade bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta v organizaciji uredništva Spol.si in kolektiva Rdeče zore. Na spletni strani Bodeča neža si lahko počasi in naenkrat preberete skupek izjav, ki odražajo toliko neumnosti, primitivizma, nerazgledanosti, patriarhalno ideološke blaznosti in plitkosti na enem mestu, da končni učinek ponudi možnost pridobitve občutka, kje kot družba bredemo na najnižjem skupnem imenovalcu odnosov med spoloma in kakšni poklicni profili ljudi vse bredejo po greznici najnižjega skupnega imenovalca. Psihoterapevti, ginekologi, zdravniki, profesorji, pravniki, varuhinja človekovih pravic, novinarji in druge javne osebnosti z nezanemarljivim vplivom na povprečno mentaliteto ali celo na konkretno usodo posameznika. Seznam formalnih kvalifikacij, ki jih zasedajo sumljivo neprofesionalni posamezniki, je osupljiv. Da je tragedija še večja, je zmagovalec letošnjega izbora seksističnih nebuloz dr. Viljem Ščuka, pediater in psihoterapevt, ki je tako nerazgledan na področju, za katerega je pridobil formalno izobrazbo, da je brez sramu javno zavračal obstoj posilstva, ker sta po njegovem mnenju za spolni odnos pri polni zavesti odgovorna oba udeleženca. Googlanje nam omogoči hitro razjasnitev osnovnega profila. Zlahka ugotovimo, da imamo opravka še z enim ideologom našega pretežno patriarhalnega prostora, izrazito konservativnim in katoliško navdahnjenim pridigarjem s potečenim rokom verodostojnosti (ali pač ne?). Ključno vprašanje je, kako lahko tako nestrokovna oseba zaseda pozicijo pediatra in/ali psihoterapevta. Ni izjemen primer. Pri nas je ideologija močnejša od profesionalnosti v vseh ozirih. Kako zelo, dobro priča tudi ravno končni izbor vsakoletnih seksističnih izjav izbora za bodečo nežo. V tem je njena največja vrednost. Dobro bi bilo, če bi v državi, ki že ob sprejemanju dijakov na študijske programe ne pozna ustreznih sprejemnih izpitov, razen v primeru akademij za umetnost, ustvarili posebno spletno stran z izrazito nestrokovnimi potezami in mentaliteto, ki so v navzkrižju s poslanstvom na posameznih področij stroke.

Negativna plat zmage omenjene izjave Viljema Ščuke je predvsem v tem, da je tako radikalno splošno neumna, da je s toliko večjo medijsko izpostavljenostjo obvezno preglasila druga, precej bolj perfidna in manipulativna mišljenja, ki se med povprečnim življem zdijo marsikomu sprejemljiva. Zato se po raznih komentarjih sodeče ob preostalih ožjih izbrancih sprašujejo, kaj neki je s takšnim mišljenjem narobe. Saj gre samo za mnenje, pravijo nekateri. Nekateri pa so celo prepričani, da uboge nominirane žrtve govorijo le resnico in so zato talci brutalnega šikaniranja. Če bi bili kot družba vsaj na robu osveščenosti, bi se ukvarjali z resničnostjo ali neresničnostjo tovrstnih izjavljanj. Ker smo pod robom osnovne zdrave pameti sodobne ere, pa se moramo pač posvečat skrajnosti nevednega in ideološko utopljenega uma, ki ne priznava niti obstoja povsem očitnega nasilja, v tem primeru posilstva.

Zanimivo se mi zdi, da so glasovalke in glasovalci med ožje nominirance uvrstili predvsem osebe, ki so v javnosti utrjevale stereotipna patriarhalna prepričanja. Na prvi vtis ne parirajo vulgarnosti nekaterih drugih seksističnih izjav, ki jih imamo možnost prebavit na spletni strani bodeče neže, vendar so ravno zaradi še utripajoče sprejemljivosti na strani izrazito konservativne populacije, ki pri nas ni maloštevilna, toliko bolj škodljive. Osebno bi med nominirance, ki propagirajo nekoč povsem družbeno sprejemljive patriarhalne idiotizme, uvrstila še vsaj kmetavzlarsko primitivno krilatico Zmaga Jelinčiča o izjemnem blagorju prostitucije, ki bojda skrbi, da ostane zakonski jarem stabilen. Ker zakon, a veste, je samo podjetje heteroseksualnega para za reprodukcijo. Ko čustev in poželenja med gospodarjem in omoženo esmeraldo ni več, v kolikor so sploh kdaj obstajala (patriarhalen družinski koncept je izrazito naklonjen dogovornim in racionalno oz. eksistencialno koristoljubno osnovanemu partnerstvu, v kakršnem je pomembno predvsem izpolnjevanje pripisanih spolnih vlog), lahko gospodar stalni, a iztrošeni prostitutki v zakonu, privošči dopust in za plotom ali v bordelu izživlja erotične fantazme, ki si jih nikoli ni upal čustveno iskreno izživet v čustveno povezanem partnerstvu. Po tem konceptu je moški podjetnik, ki ga bolj ali manj ščemi med nogami, ženska pa v vsakem primeru kurba, le da je v enem primeru tudi mati in gospodinja. Odločitev med bordelom in zakonskim stanom za žensko v okviru takšne mentalitete sploh ni enostavna, medtem ko je moški privzgojeno erotično in emocionalno zatrt in kot kronično nepotešen hlastač za prgiščem občutka živosti le upa na uteho preko pridobivanja in uveljavljanja nadzora in moči. Misija nemogoče.

Med nominiranci se je znašel tudi Branko Gradišnik, ki že leta, odkar spremljam njegovo javno pojavljanje, verjame v stereotipno patriarhalno delitev moških in ženskih lastnosti po naravi stvari. Z vztrajnostjo si je prigaral nominacijo. Gradišnik, kot vsi zvesti Rugljevi učenci in patriarhalni ideologi, ne loči med ideološko pripisano vlogo in naravno danostjo. Tako sem morala nekoč poslušat, kako je fasciniran nad žensko naravno sposobnostjo, da pravilno prime dojenčkovo glavico že tik po porodu. Bolj ga je sogovornica prepričevala, da v tem ni nič naravnega, saj se je sama pred porodom večkrat preizkusila v primernem rokovanju z novorojenim in za vsak slučaj po porodu še vprašala sestro, ali bo tako v redu, bolj je Gradišnik buljil v nedoločno daljavo in pojasnil preprosto ni hotel slišat. Ker verniki in ideologi pač marsičesa ne smejo vedet, če hočejo ostat v varnem zavetju dogme, v katero so se zatekli po rešitve. Prav nasmejala sem se njegovi dogmatski trmi in se spraševala, kakšen neandertalec bi moral bit kateri koli moški, ki mu ne bi bilo jasno, da je dojenček pač mehak in ga je treba prijet previdno. Gre bolj za stvar osnovne inteligence, vzgoje in subtilnosti, k čemur spada tudi prepoznavanje gostote snovi, kot pa nekih naravnih danosti prislovične ženske skrbnosti in mehkobe. Kako bi torej šele lahko pričakovala, da Gradišniku navkljub dolgoletnemu seciranju svojega problematičnega odnosa z materjo, ni uspelo spoznat, da je človek – moški in ženska – pod socialnimi in kulturnimi vplivi lahko marsikaj. Kaj šele da bi dojel, koliko prikrivanja družbeno nesprejetih lastnosti je bilo v naši patriarhalni zgodovini. Mater in žena, ki niso ustrezale predpisanemu profilu ženskosti, in moških, ki niso ustrezali predpisanemu profilu moškosti. Tudi trdih, okrutnih mater in občutljivih, nežnih očetov. Koliko zatajevanja, trpljenja in zmedenosti, kar se tiče osebne identitete. Gradišnik ima polno somišljenikov, ki še danes enako njemu zrejo v vrsto socialnih delavk in si domišljajo, da so prepoznali ultimativen po naravi dan ženski poklic. Moči in vpliva prepričanj gradišniki ne upoštevajo. Počasi so se nehali ozirat za kuharicami in frizerkami. Toliko moških, med katerimi niso le geji, je že vdrlo v ta nekoč povsem feminizirana poklica, da ideologije, v katero želijo verjet, ne morejo več propagirat preko primerov, ki mešajo štrene blagorju dogmatske površinskosti. Gradišnik in somišljeniki, ki se čudijo, kaj je z njegovo izjavo narobe, ne smejo pomislit, kako močan vpliv imata vzgojni in socialni faktor na oblikovanje želja ali pa na poklicno usmeritev v mladostnem obdobju, ko je ogromno mladih zmedenih in brez izgrajene osebne ambicije in želje. Gredo tja, kjer se jim zdi, da imajo največ možnosti, da se bodo najbolje odrezali. Če jim gradišniki povedo, kje je to, bodo šli pač tja in verjeli, da so na pravi poti. Koliko deklet verjame, da absolutno niso ustvarjene za matematiko, čeprav so se v šoli pri matematiki bolje odrezale od fantov. In koliko fantov noče študirat socialnega dela ali psihologije, ker na tovrstne študije korakajo same piflarke, med katerimi večina ne premore najmanjše nadarjenosti za poslanstvo in se odločijo za študij ravno zato, ker bi si življenje rade olajšale z znanjem, ki se ga pridno učijo, kar pa še ne pomeni, da kar koli dobro razumejo ali da bodo uspešno razvijale potencial in sposobnosti, v kolikor skoraj ne obstajajo. Poznam kar nekaj fantov, ki so kasneje postali odlični mentorji mladih v stiski, čeprav niso študirali socialnega dela, ker niso želeli izpast pičke. Nekako se v skladu s šovinističnim trendom niso nadejali občutka blaženih med ženami. Vseh pomembnih vidikov gradnje osebnosti posameznika Gradišnik s somišljeniki pač noče poznat in zato bi z veseljem do konca dni varno verjel, da je kuharica le ženskega spola, kemik le moškega spola, in da je ženska po naravi čustvena in materinsko servilna skrbnica, moški pa pametnih idej poln bojevnik in raziskovalec. Zelo otročje, ampak otrok v človeku je lahko ravno največji problem in ovira na poti intelektualnega in mentalnega odraščanja.

Milena Miklavčič tudi trdi, da opazuje. In trdi, da opaža izginjanje pravih moških. Sicer rada govori tudi o poženščenih moških. Blazno sočustvuje z reveži, saj so jim po njenem mnenju ženske vzele še vojsko in policijo, kjer so bili moški prazgodovinsko najmočnejši. Tako si Milena Miklavčič in somišljeniki predstavljajo moč. Prazgodovinsko. Zato je logično, da na današnji evolucijski stopnji ne razumejo, kaj se dogaja. Ženske pravijo, da imajo rade močne moške, a si jih na vsakem koraku podrejajo, se čudi Milena. Pravi moški so po prazgodovinski mentaliteti fizično močne, kosmate in plečate živali, ki seksajo hitro in na kratko trikrat na dan, ob večerih pa si s pipcem, ki je vedno pri roki, svinjarijo postrgajo s penisov. Moški se ne umivajo radi. Nekoč se je tudi Milena ozirala po kmetih in je videla same silake, ki jih je oblival znoj. Danes blodi po mestu in vidi fante brez razvitih mišic, obrite, z očiščenimi nohti in … pomislite! … namesto da bi smrdeli po zastaranem švicu težko fizično prigarane plače, dišijo po milih, šamponih in kolonjskih vodicah. Celo češejo se. Obiskujejo frizerske salone. Milena in somišljeniki ne morejo in nočejo dojet, da evolucija obstaja in da se je zgodila civilizacija, razmahnila tehnologija in podobne čarovnije. Da danes moški večinoma delajo v pisarnah. Ne potrebujejo toliko nabitih mišic. Bolj jim pridejo prav možgani. Da ne bi fizično odreveneli, nekateri, ki želijo bit fit, obiskujejo fitnes, tečejo v prazno in podobne muke preživljajo. Enako ženske. Čakam na Milenino togoto, ko se bo zmožna zazret v sodobnega kmeta. Ti tudi niso več, kar so bili. Tehnologija je vendarle poskrbela, da tudi oni ne preživljajo cele dneve s koso v roki. Vozijo se gor in dol s traktorčki in drugimi tehnološkimi čudesi. Tudi mišice niso več, kar so nekdaj bile. Tuširajo se pogosto in brijejo. Včasih se malomeščansko oblečejo in odidejo v najbližji nočni klub. Vojne se želimo znebit, pa nam slabo uspeva, ampak spoznali smo že, da ni vsak moški za vojaka. Nikoli ni bil, ni in ne bo. Tudi kleni kmetje niso bili nikoli vsi enako kleni. Mnogo mož, drugačnih po konstituciji, naravi in duševnosti so bežali iz vojsk in kmetov, kjer so bili milo rečeno nekoristni. Nekateri so na skrivaj brali knjige na seniku in jetično kašljali. Ja, Milena, časi se spreminjajo in stari dobri časi prav gotovo niso bili tako zelo dobri.  Za spremembe se ljudje ne bojujejo brez razloga in tudi feminizem se ni zgodil brez razloga. Nadgrajevanje in spreminjanje je življenje. Ustavitev je smrt. In ljudje imamo za razliko od živali poleg prilagajanja možnost, da se učimo, spreminjamo in ustvarjamo nove, drugačne načine življenja. Saj ni tako grozno.

Jaz sem lovec!

Največ seksističnih izjav je k izboru prispeval Jan Plestenjak. Klasične psevdomačoidne floskule. Posebej ne vidim smisla za komentar, ker se mi zdi najboljša krilatica tista naslovna v intervjuju, ki ne spada med seksizme, a je za moje pojme najhujša seksistična izjava do moških. “Jaz sem lovec”. No, zdaj si pa predstavljajte polikanega japija, kroničnega “alfa” samca, prvega slovenskega škrjančka romantičnih napevov, popevkarskega zaslužkarja in nekdanjega očalarčka, ki je zavzeto driblal klasično kitaro, Jana Plestenjaka, kako smrka v blazino, se ogleduje v ogledalcu na nočni omarici in tuli v svoj odsev: “Jaz sem lovec!”, “Jaz sem lovec!” A vidite, kaj dela moškim patriarhalna mentaliteta. Nič pametnega.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: