Bodoča vlada pod Robertom Golobom je že za dobro jutro, ko še sploh ni dokončno sestavljena, glede na predvolilne zaveze bodočega mandatarja razočarala in demoralizirala ljudstvo na več pomembnih točkah. Golob je državljanom obljubljal predvsem strokovno ministrsko ekipo, brez prioritetnega kadrovanja na podlagi kravjih političnih kupčij in pajdaštva.
Večina kritikov po družbenih omrežjih se sicer spotika ob Matjaža Hana na položaju ministra za gospodarstvo. Ja, bizarno. Vendar pa je še bolj bizarno karierno darilo Klemnu Boštjančiču, ki je zasedel krovni ministrski položaj za finance. Boštjančič je nekdanji izvršni direktor Adrie Airways vse do popolnega potopa strateško izjemno pomembnega podjetja v državi. Labodji spev njegove razrešitve, ko je bilo že vse pokošeno in pomorjeno, je potekal pa tako, da je Boštjančič ob upiranju razrešitvi še malo izsiljeval. Ker je bil edini z licenco za mednarodne lete, bi naslednji dan ostala letala na tleh, če mu ne bi podaljšali mandata. Dejanje, ki je bolj razkrivalo značaj izvršnega direktorja kot pa kakor koli spremenilo njegovo usodo in usodo podjetja.
https://www.zurnal24.si/slovenija/bostjancic-po-nocni-srhljivki-ostaja-v-adrii-152271
Boštjančič je bil tudi predsednik upravnega odbora družbe Sava, ki se je prav tako znašla na pragu prisilne poravnave in sredi odvratne politikantske borbe za položaje med levimi in desnimi predatorji. Upam, da Golob ne misli, da je zgolj konflikt z Janševimi kadri v gospodarstvu dovolj za smernico kadrovske politike.
Boštjančič je bil tudi predsednik nadzornega sveta v podjetju Vegrad. Ja, Vegrad je nadzoroval v času popolnega potopa podjetja pod Hildo Tovšak.
https://old.delo.si/lifestyle/bostjancicu-zaradi-vegrada-tudi-prikrito-grozili.html
Milo rečeno nenavadne karierne reference za ustoličenje prvega ministra v državi z “božjo” roko nad razpolaganjem z davkoplačevalskimi financami. Glede na to, da bo predsednik vlade Robert Golob, ki se ga drži sloves uspešnega podjetnika na čelu energetskega podjetja Gen-I, s katerim so bili zadovoljni celo potrošniki zaradi nižjih cen elektrike in zemeljskega plina v primerjavi z oderuško konkurenco, je kadrovanje na takšnem položaju, ki smrdi po politični nagradi za neuspehe, milo rečeno sumljiva in katastrofalen zgled za domnevno spremembo v politično klientelistični praksi. Zaenkrat s strani Goloba resne utemeljitve o odločitvi nismo prejeli. Da je Boštjančič član ustanovne skupine Gibanja Svoboda, je edini odgovor, ki sem ga zasledila in je milo rečeno nezadovoljiv. Kaj naj rečemo? Jah, to je pa res škoda. Mogoče smo narobe razumeli, komu je namenjena brezmejnost svobode v nazivu stranke.
Če k temu prištejemo še Matjaža Hana na ministrstvu za gospodarstvo, debeli pogledi res niso nenavadna reakcija v javnosti. Na tem položaju bi bilo bolje, če stranka SD sploh ne bi namakala prstov, saj ima slabo karmo iz preteklosti vsaj zaradi rovarjenja v primeru TEŠ6. Če pomislimo, da naj bi se v stranki SD odvijali burni spori za ministrske položaje in naj bi polena pod noge prejemala predvsem Dominika Švarc Pipan, ki se je potegovala za položaj pravosodne ministrice, se izkazuje, da imajo v lastni stranki SD očitno težave z napredovanjem predvsem kandidati, ki ustrezajo vsaj osnovnemu profesionalnemu profilu in/ali referencah za določene položaje. In ne, ne mislim, da je Tanja Fajon idealna kandidatka za ministrico za zunanje zadeve le zato, ker je pridno sedela in pritiskala na gumb v Evropskem parlamentu. Še posebej za prihodnost menim, da ta referenca ni prioritetna za delovanje v mednarodnem prostoru v imenu blagorja našega naroda v prihodnosti.
Golob je v ministrsko ekipo zasedel tudi Marjana Šarca in Alenko Bratušek. Razlog? Stranka Gibanje Svoboda želi razširit svoj bazen vpliva v državi z utopitvijo propadlih strank LMŠ in SAB v svojem bazenu. Zanimiv argument, kajti od naslednje vlade bi pričakovali, da se bodo kot hudič križa izogibali pajdašenju mimo volilne volje ljudstva že zaradi grotesknega škandala manipulacij stranke SMC v zadnjem mandatu po padcu Šarčeve vlade. Golob seveda računa na to, da bodo levi sredinski volivci v skladu z najbolj mračnimi značajskimi hibami slehernika razmišljani nekonsistentno in pokvarjeno, pa bodo v tem primeru zadovoljni z njegovo potezo prosto po reku: Več nas je, bolj se imamo fajn. Vendar pa so volilni rezultati jasni in ni res, da sta stranki LMŠ in SAB zgolj kolateralna škoda taktičnega glasovanja. To je le del resnice, drugi pomemben del resnice pa je, da zavezniška koalicija KUL od začetka do konca ni obetala zadostne javne podpore, zaradi česar so eno leto iskali hipotetičnega mandatarja, s katerim bi se lahko uskladili in bi bil dovolj prepričljiv za javnost, a ga niso našli. Zato se je spet zgodil nov stari politični obraz z obilno medijsko propagandno podporo za volitve. Če se sprijaznim z dejstvom, da bistvenih obljubljenih sprememb v imenu profesionalnosti, strokovnosti in antiklientelizma na začetku delovanja bodoče vlade na vidiku ni, sem lahko zadovoljna kvečjemu s položajem Alenke Bratušek na ministrstvu za infrastrukturo. Njena tekstilna izobrazba nas lahko gane toliko kot izobrazba Matjaža Hana, a mnogi s takšno ali drugačno primerno izobrazbo so nas že pahnili s svojimi neumnostmi, nerazgledanostjo in nesposobnostjo v popoln obup. Vendarle je Alenka Bratušek že dokazala, da se na finance in upravljanje s projekti v državi kar dobro spozna in se lahko baha, da nas je nekoč rešila pred trojko, ki nam jo je hotel zaradi slepega sledenja EU varčevalni politiki pod madam Merkel naprtit Janez Janša pred padcem vlade leta 2012. Da je dobil Robert Pavšič priložnost za nadaljevanje dela v parlamentarni politiki in naj bi po zadnjih podatkih postal vršilec dolžnosti in komunikacije z javnostmi v kabinetu predsednice DZ-ja Urške Klakočar Zupančič, je pravična odločitev, saj je bil Vladimir Pavšič nadpovprečno kakovosten in aktiven poslanec, na kakršnega je bila stranka LMŠ lahko le ponosna. Nikakor pa ne velja enako za preračunljivo kronično konvertitko Janjo Sluga, ki po najnižjih merilih kriterijev za poslansko integriteto ne bi smela več prestopit praga parlamenta, pa jo je Robert Golob vzel pod svojo streho in celo poskrbel, da bo s pomočjo izvoljivega okraja lahko spet trgovala za svoje karierne apetite v parlamentu. Zelo slab zgled in nulta volja za domnevno prekinitev najslabših političnih praks v naši deželi! Marjan Šarec na položaju ministrstva za obrambo, ki predstavlja v aktualni politični situaciji resor s posebnim pomenom, pa je približno takšna odločitev z leve sredine, kot je bil Matej Tonin primerna izbira po mnenju in logiki desnice. Odvijajo se močni geopolitični premiki, ki pomenijo poseben izziv za postsocialistično članico EU, v kateri predstavlja drugorazredno kolonijo in hkrati članico NATA v času proksi vojne med ZDA in Rusijo v Ukrajini. O političnih stališčih bodoče vlade na področju varnosti, geopolitike in sodelovanja v vojni svetovnih razsežnosti, ki je zaenkrat vojaško omejena le na Ukrajino, ne vemo ničesar, ker noben novinar dominantnih medijev tovrstnih odgovorov v predvolilni kampanji in po zmagi na volitvah tudi ni zahteval, niti od bodočega predsednika vlade, kar je popoln škandal, žal pa ne tudi presenečenje glede na stanje spoštovanja do poslanstva v novinarstvu na levi in desni strani medijskega oportunizma in osebnega prilagodljivega kruhoborstva “novinarjev”.
Najbolj logično zasedanje ministrskih resorjev se je udejanjilo v primeru stranke Levica. Ustanovitev Ministrstva za solidarnost je zelo simpatična in še kako relevantna poteza za sivo prihodnost. Veliko solidarnosti bomo potrebovali. Mnogo več kot do zdaj. Do kam bo solidarnost segala in kako selektivna bo, pa zaenkrat še ne moremo presojat. Luka Mesec kot predsednik stranke Levica je logična izbira za vodenje najbolj moralno naglašenega ministrstva v državi.
Ministrstvo za delo in socialne zadeve je ministrstvo, za katerega se mora Levica po logiki stvari cufat in ji je očitno uspelo. Upajmo, da ne bodo vsega pokvarili z neustreznim kadrovanjem na čelo področja. Levica je poleg SDS tudi edina dosedanja stranka v zgodovini samostojne Slovenije, ki razume pomen ministrstva za kulturo. Vse ostale leve in desne stranke v parlamentarni preteklosti so se na področje kulture tako požvižgale, da je resor pristal celo v rokah minorne in ozko profilirane upokojenske stranke DeSUS. Kaj pomeni razumevanje visokega pomena področja kulture? Z vidika politike gre predvsem za razumevanje dejstva, da področje kulture (in medijev) obeta zavidljiv nadzor nad politično propagando in posledičnega vpliva na mentaliteto državljanov. Politična propaganda se lažje izvaja preko nastavljanja svojih ideoloških priležnikov na ključna mesta v kulturi (tudi v medijih), ki privilegirano podpirajo, nagrajujejo ipd. razne klientelistično ustrezne umetnike z ustreznimi političnimi agendami in ozadji, tudi če so z vidika resnih kriterijev popolnoma povprečni. Zaradi povprečja, ideološkega slaboumja, lokalne komercializacije in lokalnih hajpov v umetnosti, ki v tujini nikogar ne brigajo, so dosežki na mednarodnem področju ubožni, tudi če država sicer premore nadpovprečne in/ali prodorno zanimive umetnike. V mali Sloveniji s še manjšim trgom, ki je za umetnost v praksi nerelevanten, pomeni sredi neoliberalne globalizirane divjine problem pajdaškega propagandnega delovanja s strani politike toliko hujši problem. Posebej simptomatično se izkazuje v primeru Javne agencije za knjigo, saj po vseh letih delovanja ni uspela in niti ni poskušala “rodit” niti enega resnega agenta za omembe vredno plasiranje literature preko meje domačega vrtička. Prevodi izbrancev za nemški trg, kjer naši romani večinoma ostanejo v skladišču nemških založb, če se ne zataknejo že kar po kleteh v Sloveniji, so pri tem le beden štos. Obstajajo seveda umetniki, ki jim krivična notranja klientelistična politika podpore zelo ustreza, ker si med drugim niti pod točko razno ne obetajo, da bi lahko posebej uspeli v mednarodnem prostoru (razen pogojno v bivših bratskih republikah). Zato se ne bodo uprli in zahtevali kritično resno delovanje znotraj države in še toliko bolj za mednarodni prostor. O upravljanju z mediji niti ni treba izgubljat posebnih besed. Zakaj področje kulture veliko pomeni stranki SDS, ko se zavihti na oblast, je vsem razvidno kot najbolj beli dan med belino sončnega neba. Vendar pa živijo v popolni megli vsi tisti, ki si domišljajo, da levi politikanti v zgodovini samostojne Slovenije niso rovarili po enakem sistemu, zaradi česar je pač naš kulturni prostor oziroma prostor umetnosti bistveno bolj zaostal, siromašen in neuspešen v tujini, kot bi bilo treba. Ignoranca in pokopavanje kakovostnih umetnikov se v tej deželi nista končala niti v zadostni meri, da cukrarniški mit in Cankarjeva diagnostika naroda z osebno usodo v paketu ne bi bili še vedno zelo aktualni tematiki. Mediji, tako levi kot desni propagandni stroj, tudi nacionalna televizija, pa so kulturo in intelektualno misel povsem zaprašili, getoizirali in posledično marginalizirali.
Za področje kulture se zato praviloma najbolj borijo politične stranke z ekstremno ideološkim nabojem in vizijo, ostalih pa področje ne briga, kar ni dobra novica. Levica bo morala na tem področju dokazat, da razume, kaj je daljnoročno edino dobro na državni ravni za razvoj kulture (tudi medijev) in eksplicitno za razvoj umetnosti, namesto zgolj odgovora na vprašanje, kaj je dobro za naše politične zaveznike in prijatelje, ki delujejo na tem področju. Naloga ni minorna. In če se jim ne bo zdela pomembna za ceno političnega propagandnega efekta, ker za razliko od SDS ne bodo doživljali posebne pozornosti javnosti, saj kultura, znanje in razvoj bitja misli v tej deželi večine ne briga več in tudi ljudstvo z veseljem zamenjuje pojem kulture z ideološko blazno banalizacijo kolektivnega uma, bo v prihodnosti narodu pisana temu primerna hlapčevska usoda.
Simona Rebolj 
Komentiraj