Navidezna vojna med stroko in šarlatani

Prispevek predstavlja dopolnilo moji repliki na odpovedano srečanje s Semirjem Osmanagićem v prostoru Založbe Mladinska knjiga. Na facebooku se je zvrstilo veliko različnih in tudi nasprotujočih si komentarjev. Seveda so nekateri komentatorji poanto moje objave o neprimernem odzivanju stroke in hinavskem delovanju institucij zgrešili ali zaobšli, ker naj bi bilo bolj pomembno izpričevanje osebne laične presoje, ali je Osmanagić prevarant, kot se je izrazila predstavnica slovenske stroke, ali nosilec razkritja in ovekovečenja izjemnega arheološkega bisera v Bosni. Primeru sem se odločila s člankom še malo bolj posvetit zaradi tovrstnih fenomenov samih po sebi, kar ponujajo in zaradi česar sploh obstajajo. Zakaj sploh ljudje verjamejo in sprejmejo marsikaj, kljub obstoječemu dvomu ali celo enostavno dokazljivi teoriji zarote. Ali res obstaja vojna med stroko in šarlatani z namenom, da bi ubranili ljudi pred prekletimi prevaranti? Ali ljudje sploh želijo, da bi jih stroka branila pred šarlatani ali prevaranti in zakaj ne?

Logično, da razumem posameznike, ki so prepričani, da jim je jasno, da gre za prevaro, saj so bile z vrtanjem opravljene preiskave kamnin in blabla … Poglejmo fotografijo, na kateri je prikrito ozadje hriba, ki naj bi dokazovalo, da ne gre za piramido. Prav. Na drugi strani posamezniki, ki prepričujejo v nasprotno. Da gre za zaroto proti pogumnemu raziskovalcu, ki ga želijo elite in egipčanska srenja diskreditirat in obdržat primat nad obstoječimi piramidami. Nekateri me vabijo, naj pridem na Visoko in se sama prepričam. To storijo z izgovorjenim kupončkom komplimenta, da sem dovolj inteligentna, da bom znala sama prepoznat izjemno piramido, celo s posebno energijo, ki zdravi. Ob vodiču ne bi smela imet težav z dojemljivostjo. Hvala za kompliment, ampak odgovarjam, da sem dovolj inteligentna, da se povsem zavedam, da tudi če bi obiskala Visoko, ne bi znala dobro presojat o kamninah, rovih in še manj o obstoju zdravilnih energij. Vodič pa po logiki stvari predstavlja interes lastnika projekta. Osebna izkušnja pač ni dovolj za ustresno presojanje z zadovoljivo objektivno distanco o čemer koli. Osebno se področjem, ki jih skozi leta ukvarjanja poznam zelo dobro in jim redno sledim, posvečam tako zavzeto, da zlahka razumem, kaj ni dovolj za trkanje po prsih kot poznavalec – na primer arheologije. Izlet bom zaenkrat preskočila, čeprav zelo razumem, zakaj tja derejo mnogi ljudje, ki želijo občutit nekaj vzajemnega, zdravilnega, družabnega, povezovalnega in osvobajajočega. Dovolj dobro poznam sistem, v katerem živimo, in politiko … Tako da me ne bi niti najmanj čudilo, tudi če bi se milijoni ljudi iz vsake države posebej vkrcali na vesoljsko ladjo za potovanje v izgubljeni raj sredi vesolja, brez preizpraševanja, kam so se pravzaprav sploh vkrcali in kam gredo. Osmanagić ponuja bistveno bolj varno varianto za droben oddih od pritiskov psevdocivilizirane stvarnosti, kakršno smo prisiljeni sprejemat tudi v zlu in v njej celo pokorno sodelovat. Arheološka stroka – kot dandanes večina stroke – z ljudmi sploh nima stika in objavi kakšen znanstven članek v branje, za katerega ljudje sploh ne vedo, da obstaja, in tudi če bi ga brali, bi ob njem verjetno zadremali.

Za začetek želim pa opozorit na hinavsko prakso medijev. V tem primeru na nedopustno zavajanje v članku N1, ki je pomembno za razumevanje nesprejemljivih in neprofosionalnih “novinarskih” pristopov! Navedena sta kar dva avtorja, čeprav je članek mizerno preprost. V posebej izpostavljenem okvirčku s podnaslovom Kdo je Semir Osmanagić sta objavila grdo zavajanje bralcev. Roke sta si oprala tako, da sta se sklicevala na objavljene podatke na spletni strani Irna. Poskusite v Google vpisat Irna in najdite spletno stran z biografijo Semirja Osmanagića. Vso srečo želim. Skratka, novinarja nista nič kriva, ker bojda samo prepisujeta z neke spletne strani. In zato naj bi bilo sprejemljivo, da zapišeta, da je Semir Osmanagić član ruske Akademije naravoslovnih znanosti, ki je bila deležna kritik zaradi spodbujanja psevdoznanstvenih teorij.

Ogabna hujskaška politizacija primera seveda, ki sugerira bralcem mišljenje, da je ruska akademija naravoslovnih znanosti neka psevdoznanstvena amaterska prevara, ki sprejema v svoje častne vrste prevarante. V aktualni politični situaciji gre za psevdonovinarsko prakso, ki ne izbira sredstev za politizacijo. Gre za načrtno zavajanje javnosti s pomočjo zamolčevanja pomembnih kontekstov in informacij. Tudi laži sicer po potrebi povsem zavestno in načrtno objavljajo. Običajno na način citiranja lažnivcev na položajih moči. S tem naj bi bili odvezani osebne odgovornosti in zavezanosti kredibilnosti. Tovrstne medijske prakse imenujem za nezaslišano prevaro, novinarje pa za prevarante!

V članku N1 je zamolčana pomembna opomba, ki je dostopna in je verodostojno zapisana celo na Wikipedii. Takoimenovana Akademija za naravoslovne znanosti v Rusiji ni nikakor povezana z Rusko akademijo znanosti, ki uživa renome kredibilne državne institucije za znanost, kakršna je pri nas SAZU. Akademija za naravoslovne znanosti v Rusiji je nevladna organizacija (kot mnoge nevladne organizacije pri nas), ki je nastala leta 1990 in je res deležna kritik zaradi širjenja psevdoznanstvenih teorij in odkritij. Vendarle pa je dobro, da tudi takšne organizacije samoukov na tem ali onem področju obstajajo. Med plevelom zagretih posameznikov se lahko ustvari ali najde biser! Od stroke bi pričakovala, da bodo delovali tudi v duhu podpore biserom. To pričakovanje je na premnogih področjih žal iluzorno celo znotraj lastne vrste. Član omenjene nevladne organizacije je tudi Osmanagić, ne pa tudi Ruske akademije znanosti. Vsak priseben novinar se zlahka točno zaveda, kako lahko zapisan stavek brez pomembnih dodatnih pojasnil za ustrezno razumevanje realnosti, vpliva na bralca zavajajoče. In če se poslužuje tovrstne možnosti zaradi želene propagande, je pravarant. Tako kot Osmanagića označuje stroka za prevaranta! Prevaranti ne morejo kredibilno sodit prevarantom! Kje je stroka, da bi branila institucijo znanosti, ko se pojavi medijska prevara, v kateri s svojimi stališči nastopa tudi stroka? To jih očitno ne moti, če gre za politično redno prevarantsko diskreditirano državo.

Ko javnost zaznava prevare in rabo prevarantskih mehanizmov pri institucijah ali posameznikih, ki se kitijo s podeljenim statusom resnosti, izobraženosti in kredibilnosti (naj gre za resne medije ali stroko), se zamera in nezaupanje do tovrstnih statusnih simbolov bistveno bolj razraste kot do katerega koli posameznika ali organizacije, ki se s formalnimi statusnimi simboli ne kitijo! Statusni simboli niso darilo, ki omogočajo več zavajanja, prikrivanja nesposobnosti in prevar zavoljo kariernih ali finančnih interesov, ampak pomenijo posebno odgovornost do izkazovanja ustrezne sposobnosti, realne izobraženosti in kredibilnosti. In na tej točki menim, da se dandanes odvija ključen boj med etabliranimi profesionalci ali stroko in neodvisnimi raziskovalci, med katere se primešajo razni pohlepni šarlatani in plavajo v kalni vodi odlično. Vedno bolje! Da ne bo pomote!!! Nenadarjeni šarlatani, ki so resno zgrešili poklic, se smukajo tudi konkretno znotraj sleherne stroke! Javnost je večinoma po logiki stvari vedno bolj zmedena in razočarana. Ko se na podlagi medijskega nebulozovanja, politiziranja in zavajanja težko odloči, komu bo zaupala, se običajno odloči za tistega, ki jih prepriča z retoriko postavljanja za prevarane, izkoriščane in uporabljane državljane. Za obrambo tiste veleslavne amorfne gmote, kakor državljane imenujejo kakšni prazni, parazitski, pohlepni, nerazgledani in primitivni premožni pripadniki premožne psevdoelite! Zato je stanje alarmantno. Obrnejo se na primer k patru Karlu Gržanu, ki opozarja na pogled s srcem. Tudi v primeru Osmanagića. Pustimo, kaj je res in kaj ni, podprimo srčne ljudi. To postane osrednja mantra. Seveda je to lahko tudi zelo nevarna smernica, saj prevaranti in psihopati ničesar ne uporabljajo bolj tudi za svoje nečedne interese in cilje kot ravno naša ranljiva “srca”.

Semir Osmanagić je lik, ki predstavlja z nastopi določene vrline, ki jih mnogo ljudi ceni in predvsem dandanes izjemno pogreša. Še posebej pri politični, strokovni in ekonomski eliti. To je stvar osnov socialne psihologije. Osmanagić deluje zavzeto in strastno pri svojem delu. Kot nekdo, ki se z vsem bitjem nečemu posveča. Deluje goreče v praksi, govori in piše. Konstantno komunicira z javnostjo in jim sporoča, da mu je mar! Da razume občutek nadvladovanja, pokvarjenega elitizma in zlorabo vzvodov moči! Da razume, da je za premnoge življenje v današnji kapitalistični rivalski tehnološki džungli milo rečeno prazno in neznosno. Samo to sporoča non stop, ne glede na to, kaj pravzaprav govori. V primerjavi s sporočilom so njegovi teksti o teh in onih zarotah zanemarljivega pomena, ker se vsi njegovi feni zagotovo strinjajo le z enim strnjenim stavkom, da je vse skupaj ena neprebavljiva zarota proti humanosti. Za prevarante Osmanagić označuje ljudi na položajih moči, nikoli pa ne zaničuje svojega občinstva. Razlaga, razlaga in razlaga. In ne samo to! Zgradil je neko točko in skupnost, za katero trdi, da je zdravilna. To pomeni, da razume, v kakšnem nehumanem in brezobzirnem sistemu kapitala se ljudje nahajajo in kako trpijo. Nekateri bolj, drugi manj, a pod črto se nekdanje upanje v svetlo prihodnost umika prevladi razočaranju nad iluzijami o stvarnosti. Osmanagić upošteva, kako brezosebno se počutijo ljudje v šolah, na delovnem mestu, kaj šele na primer v čakalnici bolnišnice. In kako se počutijo tudi pri zdravniku v povprečju. Kot številka v obravnavi, za katero vsem dol visi, ali bo številka na kartonu ozdravela ali umrla. Ja, takšna je situacija! Kaj pa ponuja Osmanagić? Vabi ljudi, da pridejo nekam na Visoko, kjer jim bo v naravi lepo, hkrati pa se bodo počutili kot del skupnosti, ki jim je mar. Kot na primer ob Novaku Đokoviću in drugih zvezdnikih, ki jih ljudje občudujejo ne le zaradi obvladovanja nečesa ali ker bi bili finančno premožni, ampak ker jim Navkljub sistemsko potrjenemu uspehu pripisujejo posebne človeške vrline in/ali pogum v boju za te vrline.

Moje mnenje je, da se v takšni klimi, ki sredi urbane tehnološko “napredne” tekmovalne robotizirane džungle ne stavi več niti na minimum zavezanosti k pravičnosti, empatiji, iskrenosti in humanosti, vsem ljudem, ki sledijo Osmanagiću preko interneta ali se celo dejansko udeležijo “sektaških” srečanj na Visokem, milo rečeno fučka, ali je piramida res piramida ali je le ošiljen hrib in ali Osmanagić kakšno svojo teorijo o delovanju sveta napihne in predava bajke in legende ali je preganjani resnicoljubni genij. V resnici jim glede na stanje stvari precej dol visi! Bolj pomembno se jim zdi to, da se počutijo del skupnosti (na daljavo ali celo od blizu), ki naj bi doživljali svet s srcem in se postavili na stran tistih, ki ne uživajo sistemske moči in jih razne elite zmerjajo z amorfno gmoto, kreteni, slepoverneži ali luzerji. Kaj je konec koncev danes bolj slepovernega, kretenskega in luzerskega od vere v volitve oziroma realni efekt volilne pravice?! Kaj neki bi bilo sploh lahko bolj lahkovernega od zaupanja dominatnim medijem? In stroka?

V primeru, kakršen je Osmanagić, se ne morem otrest rahlo idiotskega občutka ob pametovanju o piramidah in geoloških razkritjih. Potrebovala sem nekaj trenutkov za posebej posvečen razmislek in artikulacijo, od kod občutek idiotskosti in nezainteresiranost za mnenja o tem sila strokovnem vprašanju. Zakaj tega primera ne morem dojemat resno s strokovnega vidika in se mi tudi stroka, ki kriči o prekletem prevarantu, zdi malček trapasta in predvsem odbojna, pa tudi če je Osmanagić lopov stoletja, njegovi feni pa prostovoljni naivneži tisočletja. Hitro sem sestavila misli in si rekla, jah, logično, ker se vse skupaj ne dogaja zaradi boja med stroko in šarlatani, ampak gre za izrazit primer, ki ima mnogo več opravka s socialno psihologijo kot pa z arheologijo.

Stroka na splošno ne pospravlja niti približno prepričljivo lastnega predpražnika. Ne le da je popolnoma izgubila stik z javnostjo, obnaša se skoraj tako, kot da se tega sploh ne zaveda in da se po potrebi dojema zgolj kot deprimiran del ogrožene splošne javnosti, ki je javnost ne razume, ne ceni in ne spoštuje dovolj. V času covida je to porazno stanje izbruhnilo na polno. In nihče se ustrezno ne ukvarja s tem simptomom. Še najmanj stroka. Stroke z vseh vetrov se obnašajo povsem v skladu s politiko kapitala in moči, kot bi nastopali v črnem farsičnem stripu na podlagi inspirativne predloge o banalnosti zla po Hannah Arendt. Na vsakem koraku se srečujemo s stroko, ki zgolj opravlja svoje delo in se preočitno na smrt boji politike (lastnega vodstva) na eni strani, ali pa se povsem očitno skrajno veseli svojega uspešnega lobiranja in kariernih uspehov v spregi s politiko ali celo na prevarantskem trgu, kjer se grizejo lobiji. Mar resno mislite, da je javnost tako zabita, da večinoma tega ne opazi? V resnici marsičesa javnost ne zazna, ker niti nima energije in še manj volje v sodobni hiperproduktivni norišnici. To pa zagotovo opazi, ker je opazno kot gigantski semafor.

Nedolgo nazaj sem bila v vlogi žrtve (kar se uradno imenuje klientka) ene izmed predstavnic stroke za pisalno mizo. Stroka pač! Povedala sem, da se mi zdi to, kar počnejo z ljudmi, popolna svinjarija, in da nič ne naredijo, kar ljudje potrebujemo na tem področju, da bi bilo naše življenje dejansko boljše (čeprav se tako predstavljajo). Oseba na strokovni in profesionalni dolžnosti je prisluhnila mojim argumentom in se z vsem ljubeznivo strinjala. Res je, je rekla, to bi bilo nujno spremenit, tole uvest … blablabla … ampak žal … saj razumete … Mi smo tukaj na delovnem mestu in moramo delat po predpisih in zakonih. Za eno izmed pritožb, ki sem jo navedla, mi je strokovna oseba potožila, da se neke aktivistične skupine borijo že tri leta na ministrstvu, pa zaenkrat še ni uspeha. Srepo sem bolščala kot kamen. Še kaj novega? Za tisto mizo se je zgodil obrnjen efekt. Jaz sem bila tista, ki me jebejo v glavo in zaradi katere – ene izmed jamrajočih – imajo sploh službo, ampak zdaj sem bila jaz tista, od katere se je pričakovalo sočutje, ker stroka sicer bi postorila to ali ono, a bojda ne more. Tam je v službi in lahko stori le toliko, kolikor lahko. Po predpisih. To je torej skoraj Nič! Ubogi vsi mi skupaj, ki jebemo drug druge v glavo po službeni dolžnosti.

Moje mnenje je, da seveda niti pomotoma stroka na katerem koli delovnem mestu ne obstaja le zato, da deluje po predpisih in navodilih in se kisa, ker nič več od tega ne more. Pač ničesar ne stori, ker je tako najbolj udobno in varno, da te centri politične in kapitalske moči ne zbrcajo iz službe ali zablokirajo izjemno karierno napredovanje. In ni sončne uprave, na katero bi se lahko pritožil in dokazoval nepravičnost in škodljivost! Lahko se pa odpravite na Visoko na neko sončno goro ali pramido (koga v resnici briga, kaj je v resnici) in upate na delovanje čudežnih energij. To se zgodi, ko je upanje v človeka na dnu! Nikogar nič ne briga. Pa naj bo! S takšnimi ljudmi ne želimo imet opravka. Gremo nekam na sončno upravo! Da le še kdo organizira vsaj zabavo, saj bomo sicer zboleli ali pa znoreli od stresa in duhamornosti.

Nikakor ni samoumevno, da se predstavniki stroke sploh ne zavedajo svoje moči in da menijo, da niso bili izobraževani zato, da bodo oni vplivali na politiko in kapital in se borili za ljudstvo! Kaj pa je poslanstvo stroke?! V imenu koga in za kaj naj bi se pa izobraževali? Kot služabniki izvajalcev holokavsta menda ne?! Pa se točno to tudi zlahka zgodi, mar ne! Prav gotovo ne potrebujemo nobene univerze zato, da bi strokovnjaki zbirali točke za karierni vzpon brez stika z ljudmi in le za profit podjetnikov. Prav gotovo ne zato, da bi slepo sledili politiki namesto strokovnosti in uporabljali politiko za karierno napredovanje. Prav gotovo ne zato, da bi se veselili sodelovanja s korporacijami in širjenja zasebništva, v kolikor si od tega obetajo zaslužek. Vse omenjeno predstavlja pokvarjeno in prevarantsko stroko že zaradi pogreba etike! Sprehajamo se po družbenih omrežjih in kaj vidimo? Bore malo dialoga stroke z javnostjo o svoji stroki. Stroka objavlja fotografije kosilc, kužkov in muckov kot kateri koli slehernik ter molči. Stroka se oglaša predvsem politikantsko navijaško in se blamira! Stroka se oglasi na družbenih omrežjih le takrat, ko se jim zdi, da so premalo cenjeni in pokaže grde čekane z zmerjanjem ljudi. Namesto z vsebino, kakršno bi pričakovali od stroke. Potem sledijo spet fotografije potovanj, kosilc, kužkov in muckov. Služba pač. In potem pridemo iz službe. Puh! Končno. Jebe se nam za svet, razen če se počutimo osramočeni in podcenjeni. Izjeme znotraj stroke so običajno takoj prekvalificirani v žvižgače in brezposelne aktiviste. Nesprejemljiva burka legalizacije moralnega zločina.

In potem sledi najbolj črn vic. Stroka se čudi, da jih na primer nek Semir Osmanagić totalno potolče. Pa ne mislim, da jih potolče zgolj s pojavljanjem v medijih in komunikacijo z javnostjo. Ne, ne, ne … To ne bi bilo dovolj brutalno. Osmanagić je takoj po razpadu Jugoslavije svojo kariero zagnal v Ameriki – v Texasu – kjer se je očitno veliko naučil o marketingu na področju proizvodnje delov za naftne vrtine in postal direktor in delničar manjšega podjetja. Tip je biznismen, ki ima precej skupnega z ameriškimi globaliziranimi praksami podjetništva.

Zdaj pa poglejmo stroko, ki kriči iz medijev, da je Osmanagić prevarant. Prevarant? Aha … okej … Prevarant, ki je v Bosni zgradil center in skupnost, s čimer kar dobro služi, saj za sprehode po rovih prodaja vstopnice, prodajajo se tudi spominki in podobno. Prevarant, ki preko mnogih medijev promovira svojo piramido, kolikor ga je volja. Prevarant, ki ga podpira lokalna bosanska oblast. Arheologi trdijo, da naj bi ta prevarant s svojo turistično atrakcijo celo uničil mnoge resnične arheološke dragocenosti Bosne. Zanimivo!!! In kaj počnejo bosanski arheologi? Se stroka praska po riti? Oh … Nimajo moči, da bi kaj storili?! Kako to, da prevarant ni v zaporu? Mi lahko stroka obrazloži zadevo? Evropski etablirani arheologi (EU sicer nihče ne zaupa več, ki je pri zdravi pameti, a pustimo malenkosti) bojda soglasno nasprotujejo Osmanagiću. So bosanski arheologi vključeni v katero koli mednarodno institucijo znanosti ali eksplicitno institucijo arheologov? Je bosanska znanstvena srenja izključena iz vseh mednarodnih institucij in jim je onemogočen dostop do kakršnega koli sodelovanja z znanstveniki, ker država ne strpa v zapor prevaranta, ki baje trži navaden hrib kot piramido in celo uničuje resno arheološko dediščino? Ali pa znanost z vsemi arheologi v paketu zadeve ne jemlje dovolj resno, da se ne bi zamerili pošasti kapitala tudi sami? Še ko se medijsko oglasijo, le renčijo in zmerjajo Osmanagića in njegove fene. Nobenega resnega teksta v etru, kaj šele soočenja z Osmanagićem in bosansko vlado. U, ja, to pa je pristop, ki vzbuja resno zaupanje v častne cilje stroke.

Pa saj to je smešno! Kaj bi v takšnih primerih javnost pričakovala od stroke, ki izpričuje, da je Osmanagić prevarant! Pričakovali bi, da bodo v javnih odzivih predstavili javnosti vsebinske argumente in nam hkrati tudi predvsem pojasnili, zakaj prevarant, ki deluje vsem na očeh, ni v čuzi. Od kdaj pa lahko vsak prevarant uničuje arheološko dediščino in nemoteno služi na prevari? Zakaj pa stroka to dopušča? Kakšna je komunikacija z bosansko stroko in vlado? Kakšna je njihova zastopanost v mednarodnih institucijah? Obstaja kakšen predstavnik arheološke stroke, ki si upa spregovorit ali … Bi raje še naprej opravljali svoje delo in skrbeli za svojo kariero, o kateri večina ljudi ve mnogo manj kot o Osmanagovićevih podvigih? Zgolj vprašam. Prevarant brez tožbe. Kdo je tu neresen? Nekaj ne štima! Nalijmo si čistega vina, kaj ne štima! Poslušamo!

Čas je, da razkrinkamo laži! Takšen je naslov članka v reviji Ona Plus, ki je pred dobrim letom objavila intervju s Semirjem Osmanagićem. Precej zabavno. Moram priznat. Kdaj bo takšen naslov krasil intervju s kakšnim pogumnim predstavnikom stroke, ki pod takšnim naslovom ne bo skrajno varno in naduto zmerjal in hrulil le državljane brez statusa moči, ker jim ne zaupajo brez ustreznih pojasnil, ampak bo dejansko pogumno razkrinkaval svinjarije in laži tistih na položajih moči, ki hranijo tudi stroko. Dokler se takšni intervjuji ne bodo množili, je v tej neoliberalni džungli katera koli stroka – pa naj gre za zdravnike, arheologe ali pa klinične psihologe – izgubila vojno proti katerim koli osmanagićem in vsem teoretikom zarot sveta, tako da se gre lahko stroka le še mutasto, potuhnjeno in pridno prostituirat korporacijam in politiki. Takšna je realnost. Ali je v resnici stroki res sploh mar? Teorije zarote s svojimi guruji se namreč ne množijo in niso uspešne le zaradi abnormalne lahkovernosti ljudi. Tako bi se želela domišljat stroka, preden gre nazaj kracat znanstvene članke za pet bralcev in zdolgočaseno nabirat donosne točke na hierarhični lestvici. Guruji uspevajo predvsem zaradi globokega razočaranja ljudi nad tistimi institucijami in nosilci statusov, ki naj bi delovali v imenu družbe kot simboli kredibilnosti, izobraženosti, zaupanja in etike. In to je bistvo vsega. Ne moreš ljudem vzet gurujev, astrologov, magičnih zdravilcev, čarodejev in jasnovidcev, če jim v imenu strokovnosti in verodostojnosti ponujaš ali vsiljuješ le utrujene robote na delovnem mestu, četudi so roboti sestavljeni iz mesa in krvi. Vsaka izjema, ki odstopa od povprečja, je seveda priznana kot izjema, ki dejansko le potrjuje bedno pravilo.