V Državnem zboru so sprejeli novelo zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Poleg razširjene opredelitve družinskih članov ZPND državljanom nudi poduk o prepoznavanju oblik nasilja. Opozarja na grožnje z nasiljem, prisiljevanje v delo ali opustitev dela, omejevanje komuniciranja ali gibanja, objavljanje spolnih vsebin o žrtvi, razširjanje informacij, ki žrtvi povzročajo strah, in na neizpolnjevanje ekonomskih obveznosti do družinskega člana.
Žal so »vladni pedagogi« očitno komunikacijsko tako nesposobni, da so se z državljani takoj spričkali za prazen drek. Nekateri so namreč zastavljali vprašanja, ki so bila s strani nespretnih pridigarjev raje označena za nezaslišane provokacije, namesto da bi zgolj posredovali natančnejše opredelitve vrst nasilja, kot so obrazložene po členih. Najbolj ganljivo se je izkazala ministrica dr. Anja Kopač Mrak, ki nas je počastila z uprizoritvijo razlage, kaj pomeni resna grožnja z nasiljem otroku v primerjavi z dopustnim vzgojnim ukrepom. Za govorniškim pultom je rahlo nakazala držo našopirjenega petelina, spačila obraz v grimaso besnila in z znižano intonacijo zarjovela v mikrofon: »Ubil te bom!« Neprecenljivo! V nekaj sekundah je pohodila vse napore naših »stand up« komikov. Da se je poskusila vživet v moško pozicijo, je bil zadetek v polno. Ja, emancipacija žensk na področju animalnih izbruhov agresije res ne uspeva pohvalno. Niti posnemanje brez efekta ne.
Učinkovito nenasilno vzgojo otrok torej zapovedujejo ljudje, ki niti odraslih državljanov ne uspejo prepričat v najbolj preproste ideje. Namesto tega se cmerijo, da jim neubogljiva raja nagaja. Ja, nagaja! Kot otroci, ki ne razumejo ali nočejo razumet. In kaj storite vi, ki imate moč vladanja v rokah?! Najprej s sklonjeno glavo permisivno dopuščate, da »otroci« nagajajo do nezavesti, potem pa avtoritativno vsilite svojo voljo. Čestitam!
Se človek v tej državi sploh lahko še s kom v miru sprička?
Provokacije, na katere se predlagatelji in zagovorniki novele zakona odzivajo ogroženo, se žal ponujajo kar same. Me bo partner lahko prijavil zaradi prisiljevanja v delo, če bom težila, da skuha kosilo? Me bo lahko prijavil zaradi opustitve dela, če se ne bom pritaknila gore umazanega perila? Bom lahko partnerja prijavila zaradi omejevanja komunikacije, gibanja, ekonomskega nasilja in groženj, če me bo po strastni noči v objemu soseda vrgel na cesto in kričal, da mi bo s kovinsko nitjo zašil vse telesne odprtine? Se človek v tej državi sploh lahko še s kom v miru sprička?
Mislim, da bom partnerja lahko zašpecala, če me bo vrgel iz stanovanja in mi grozil. Z ostalimi omenjenimi svinjarijami se lahko brez strahu pred predstavniki javne morale in reda onesrečujemo po mili volji še naprej. Poligon za zganjanje sadomazohističnih zdrah na psihični podlagi je tako razvejan, da obstaja bojazen pred nepravičnim obtoževanjem za brutalne izpade trpinčenih, ki jim preveč dokazljivo in očitno naposled prekipi.
Ekonomskemu nasilju v družini je priznan poseben pomen
Vlada je storila pomemben korak s priznavanjem škodljivosti ekonomskega nasilja. Gre za edino obliko tiranije poleg učinkovitih groženj, ki pravzaprav opravičuje odraslo osebo kot žrtev, da preprosto ne izstopi iz odnosa, ki je ne zadovoljuje ali jo celo ogroža. Da smo ravno zaradi ekonomskega sistema, ki mu država ponosno služi, državljani podvrženi barbarski možnosti, da postanemo žrtve ekonomskega nasilja celo znotraj najbolj intimne sfere, je posebna perverznost med vrsticami novele zakona. Predstavniki države žugajo državljanom, da ne smejo izvajat ekonomskega nasilja, medtem ko sami dopuščajo širjenje revščine in izumiranje srednjega razreda v prid skupinam kapitalističnih hazarderjev. Družine naj bi delovale bolj civilizirano od države. Danes se srednješolci zlahka posmehujejo profesorjem zgodovine, ki jih skušajo prepričat, da je bila Nemčija premagana v II. svetovni vojni. Najkasneje po izkušnji z ekonomskim nasiljem varčevalnih ukrepov si ni težko odgovorit na vprašanje, kako pogumno in suvereno se gospa Slovenija zoperstavlja sodobni obliki najbolj učinkovite tiranije. Toliko o zgledu kot najbolj uspešni vzgojni praksi.
S pamfleti proti nasilju
Nasilneži, brez panike! Vsa z zakonom podprta pridiga je zgolj pridiga. Sankcije, ki se urejajo znotraj zakona o kazenskem postopku in kazenskega zakonika, ostajajo nedotaknjene, še vedno sramotno nizke in večinoma opredeljene za prekršek, ki nalaga finančno kazen. V revnih in disfunkcionalnih družinah je velikokrat ravno finančni ukrep razlog, da žrtev nasilje zamolči, saj so zavoljo skromnega skupnega proračuna finančno kaznovani vsi člani družine. Čestitajmo vsem vladam naše države! Tudi družinsko nasilje je lahko biznis!
Serijsko nadlegovanje, ki se zaradi omejenih možnosti posredovanja policije prevečkrat konča z umorom, je še vedno neovirano. Nasilnežu se izroči pildek s prepovedjo približevanja, da lahko na prostosti žrtev v miru ubije, če želi. Spomnim se poročanja o ženski, ki je nasilnega partnerja pametno zapustila, a jo je seveda kljub trapasti prepovedi približevanja ustrelil na njenem delovnem mestu. Še tistega jutra je umorjena gospa zaradi groženj klicala na pomoč policijo. Pomagalo ni nič. Vsaka vlada naj se zaveda, da je v takšnih primerih sostorilka pri umoru, ker ni zaščitila državljanov z izločitvijo nevarnih posameznikov iz javnega življenja. Odgovornim osebam v vladi bi moralo bit pravzaprav sojeno kot sostorilcem. Povsem resno mislim! Pošiljanje nevarnih oseb zgolj na čvek po centrih za socialno delo, kjer imajo kadri precej več težav sami s seboj kot psihopati z državo, ni le naivno, ampak zastrašujoče neumno in neodgovorno. Pomoč na psihološki in socialni ravni je seveda nujna tudi in predvsem za storilce nasilnih dejanj, vendar v akutni fazi besnenja ne more nadomestit ukrepa daljšega odvzema prostosti. A to ni jasno?
Vzgojna klofuta ni bistvo problema
Stranki SDS in NSi sta se zaradi domnevnega spodbujanja permisivne vzgoje ob popolni prepovedi telesnega kaznovanja otrok vzdržali glasovanja, čeprav glede na odzive večina državljanov pogreša ravno navodila za vzgojo sebe in svojih otrok.
Fizično nasilje je bilo prepovedano že prej, simbolični akt popolne prepovedi telesnega kaznovanja v imenu uskladitve z evropsko direktivo pa le priročen povod za verižno jamranje javnosti. Dejstvo je, da niti predstavniki vzgojno-izobraževalnih institucij ne predstavljajo več nikakršne avtoritete. Postajajo žrtve podivjanih mulcev s starši ob boku, ki skušajo z izigravanjem zaščitnikov svojega pobebavljenega podmladka prikrivat zadrego zaradi lastnega pomanjkanja bontona, intelekta in duha. Nič čudnega. Tudi mediji nakladajo le še o prehrani in telovadbi otrok, kar je že za psa osupljivo mizeren socializacijski nivo. Gre za kompleksno podobo splošne mentalitete, ki se začne pri tabuiziranem vprašanju, zakaj se določena oseba v določenih okoliščinah sploh odloči, da bo postala starš in kaj ob tem pričakuje. Tema za vsaj eno kolumno v prihodnosti.
Simona Rebolj 