BLOG RES?!

Lansko leto je šel Blogres mimo moje pozornosti. Kot prvo sem šele dobro začela z bloganjem in res nisem vedela, kaj neki naj bi me zanimalo, dokler mi še sami ni jasno, kaj bi sploh lahko imela od vsega skupaj. Kot drugo pa tudi nisem še pisala dovolj dolgo, da bi ustrezala zahtevi za brezplačno udeležbo. Kar pomeni, da bi morala lani plačat 50 evrov vstopnine, letos pa že par sto evrov. Toliko me ne bi stala niti vstopnica za koncert svetovno uveljavljenega benda. In nikjer nisem zasledila posebne ekskluzive v ponudbi. Na primer džakuzija, gejšo ali žigola v zabavo, specialne degustacije, prvoklasen snif koke ob vhodu ali maserja, da bi lažje prenesli tlako predavanj. Okej, sem si rekla, mogoče gre za takovrstne vrhunske predavatelje, ob katerih vsaj verižno orgazmiraš, četudi ti same informacije osebno absolutno nič ne koristijo. Vsaj za slovenski blogoteren ne. Ne bi pa imela nič proti telefonski številki kakšnega kupca vstopnice, v kolikor obstaja. Bogsigavedi, za kaj vse bi se ga dalo še nategnit.

No, letos sem se odločila, da zadevo povoham. Najprej sem preletela program. V petek me nič ne zanima. Me pa zanima, kako progresiven vpliv na blogosfero so imeli šnelkurz nasveti za podjetniško plat bloganja od lanskega leta do danes. Rezultat je sigurno fascinanten.

Za soboto, prekleto, sem si morala naštimat budilko. Alarm bo začel brnet čez štiri skromne urice. Če bom zjutraj ob pohodu na sekret uspela obstat na nogah, se bom nekako privlekla tudi do Cankarjevega doma, sicer pa … žal … V soboto sta me namreč pritegnila samo dva nastopa. In kolikor sem predhodno zasledila opombe, je, logično, enako občutilo veliko blogerjev. Zato je jutranja predstava Jonasa in Crnkoviča izpadla kot sabotaža. Oziroma prisila, da bodo ostali predavatelji obdržali kakšnega obiskovalca več, ki se bo sprehodil v dvorano, ko je že ravno moral pridrsat sredi noči (sobotno jutro je pač sredi noči). In po možnosti se je pripeljal celo iz Murske Sobote na primer. Valjda, da bo poskušal ostat do konca. Mogoče se pa kaj kolikor toliko nepozabnega zgodi. Človek je pač tragikomična žival upanja.

Marko Crnkovič je odfural šov. Ni se sicer publiki v veselje spotaknil in padel. Nihče ga tudi ni treščil na gobec, kakšen David Pelko še najmanj, da bi se pojavil. Je pa vmes pozabil, kaj bi rad povedal in zakaj že je sploh tam. … Tako … naravno unikatno je izpadlo po eni strani, po drugi pa v slogu s splošno klimo blogresnega dvoma, zakaj smo pravzaprav vsi skupaj že tam … Govor se je sukal okrog jalove plati medalje večinoma anonimne blogerske scene in okrog “bolečin”, ki jih sprožajo anonimni komentatorji pod neznosnimi vzdevki, a očitno še kako učinkovitimi v vzbujanju pozornosti in predvsem zabavnimi. Sem za nevarnokorenjeizvesolja. Ti so seveda še najmanjši problem in velikokrat daleč od bedakov v primerjavi s prenekaterimi zavzetimi blogerji, ki pač toliko bolj pogumno preko komentarjev izražajo vse možne najslabše plati svojega tekmovalno grebatorskega in posledično škodoželjnega karakterja, kakršnega jih je v reali rahlo bolj sram tako transparentno razkazovat. Razen med sebi enako čredo šakalov seveda. Crnkovičev nastop za dobro jutro je odzvenel zafrkantsko, po drugi strani pa preveč osebno orientirano, čeprav je ravno preko takega pristopa diskreditiral relevantnost pojma “osebno” pri anonimnih avtorjih, ki se v prednosti anonimnosti lahko bolj “pogumno” izživljajo nad javno izpostavljenim. Kakšno težo ima lahko povratno izživljanje javno izpostavljenega nad v reali nedefiniranim, ni nezanimivo vprašanje. Kaj sploh je identifikacija? V hipotetični bodočnosti pa pričakujem kakšno “predavanje” o možnem pomenu urednikovalnih vzvodov za vzpostavitev v kakovosti spodbudnejših blogosfernih tokov in o uredniški drži presežnosti na ljubo.

Jonas je pričakovano pripravil predavanje o tehnikalijah, ki meni osebno predstavljajo enakovreden pojem pojmu kitajščine. Zadeve, ki jih z veseljem prepuščam tistim, ki jih znajo učinkovito in uspešno uporabljat. Moja močna plat medalje ta sfera ni, zato se spustim vanjo zgolj, kadar je nujno. In takrat ponavadi potrebujem zasebnega svetovalca, ki mi zna zadevo razložit v slovenščini in še na tak način, da tudi Simona dojame, o čem je govora. Sicer se držim pravila, da je bolje streljat z orožjem, ki ga poznaš, obvladaš in že po naravi rad rokuješ z njim, orožje pa še raje rokuje s tabo. Problem valjanja po dormeo anonimnih joških sem razumela. Jonasa mi je vseeno fajn opazovat, tudi če premalo štekam, ker oddaja vibracijo, kot da je res živ. To še posebej v Sloveniji ni pogost pojav in še manj priljubljen. Zato me pravzaprav čudi, da je Jonas sploh priljubljen v tolikšni meri. Odstotek namrgodenih, ker naj bi bil neznosen pozer, je relativno nižji od običajnega pri takih primerkih, kar je sumljivo. Osebno pa razlikujem med pozerji, ki se mučijo s poziranjem kot pička, ki hoče na vsak način odparadirat do diskoteke v štiklah, čeprav se reva komaj privleče do cilja brez spiralnega zloma, in med pozerji, ki se v štiklasti poziciji evidentno počutijo fit, v nasprotnem primeru bi raje obuli superge in se počutili spet fit. In tudi če samo sedijo in pač buljijo, kamor nese pogled, vseeno sprožajo vibro, kot da nekaj zganjajo. Ker pač vedno nekaj zganjajo. Ponavadi tudi, ko spijo. In tudi, ko so na podnu. Pač spet nekaj zganjajo, da pridejo gor, zato pa treščiš dol, a ne … Možgani so definitivno uporaben organ, ampak če vzporedno funkcioniraš še s kurcem oziroma s pičko, vse skupaj kategorično oddaja bolj hranljivo energijo. Razumevanje predvsem tega pravila igre bi bilo dobrodošlo na slovenski medijski sceni na sploh.

Izpustila sem častno otvoritev s strani dr. Žige Turka. Ker poteze ne odobravam. Pojma nimam, kakšen častni predstavnik blogerstva neki, kot je bilo napovedano, je gospod minister?! Moje mnenje se ne navezuje kot sodba na njegov blog. V vsakem primeru pa noben politik za moje pojme nima nikakršne zveze z blogerstvom v kontekstu posebne časti. Samo zato, ker je politik, že ne. Pa kva pol? Blogerji poklekajo, ker predstavnik vladne koalicije blogira? Ker blogosceni na Slovenskem baje dviguje čast? Prosim??? Torej priznamo, da je blogosfera do skrajnosti zakompleksana zaradi predznaka marginale v primerjavi z drugimi mediji in tako brez ponosa, da še svojih do zdaj resnično zaslužnih akterjev, ki blogosferi na nek posebej omembe vreden način vzdržujejo ali celo dvigujejo pozitiven predznak, sploh niso sposobni spoštovat kot resnično omembe vredne posameznike. Kar avtomatično pomeni napoved za kolaps. Vsak politik je lahko kvečjemu vesel priložnosti, da je na voljo možno dodatno orožje, s katerim lahko krojači po lastni javni podobi. V kolikor se mu zdi, da bi si jo predvsem zasral, pač ne bo blogal. Ujela sem zadnji dve minuti Turkovega govora, ker mi hostesa ni znala povedat, ali je na odru že naslednji gost, in izjavil je, da politikov nima smisla posebej motivirat za bloganje, ker bi večina itak prepustila zadevo tajnicam. Se popolnoma strinjam. Pri nas imajo politiki še za protokolarne govore očitno ob boku takšne plagiatorske amaterje, da bi njihovi blogi propadli v smislu dobrega renomeja po enem mesecu. Na sploh marsikatera javna osebnost v Sloveniji ne blogira tudi zato, ker se boji slabega odziva. Ker bi si podobo prej zasrala, kot pa znala ta medij uporabit sebi v prid. Ker nimajo nič za pokazat, še manj za povedat in bi izpadli upravičeno bolj nezanimivi od prenekaterih anonimnih avtorjev. Vendar pa sicer med blogerji obstajajo osebnosti, ki so prav ta komunikacijski kanal znali na tak ali drugačen način, v tak ali drugačen namen, glede na stopnjo razvoja in pomanjkanje uporabne urednikovalne politike, zelo uspešno izkoristit. In tak primer brez dvoma ne more bit politik, ki sicer dobro uporablja medij bloga za lasten renome in renome svojega nazora, ni pa na primer v blogosfero pritegnil niti večjega kroga politikov, da bi mu lahko čestitali za blogosferne zasluge v okviru določenega področja. Kot častni gost je bojda celo presenetil obiskovalce, ker je bilo njegovo predavanje precej spolitizirano. A res? Jah, kaj neki ste pa pričakovali? Izpostavit predstavnika vlade v kontekstu pomembnega faktorja za imidž blogosfere je milo rečeno patetično in nespametno, uporaba ponujene priložnosti Žige Turka za politikovanje pa samo po sebi umevna poteza. V imenu nepristranskosti ne smem pozabit na omembo, da je Žiga Turk na svojem spletnem dnevniku izjavil, da se počuti nelagodno ob predznaku “častni gost”. Razumem. Vsaka oseba, ki ni psihopat, se počuti nelagodno, kadar se ob njem nekdo tako klavrno ponižuje.

Primerno bi se mi zdelo na primer, da kongres otvori Jonas ali Crnkovič, ker so Rozinarji dejansko privedli pojem bloga na slovensko sceno in ga še danes podpirajo (čeprav Crnkovič konstantno jadikuje nad blogosfero v skrbi za svoj že ustvarjen imidž, ampak to je druga zgodba iz Crnkovičevega kotička specifičnih zanimivosti). Še raje bi oba poslušala ob zaključku dneva na bolj sproščen način pred žurepilogom. Kongres bi lahko morda otvoril Domen Savič. Ne glede na tričtrač jebarije v glavo, da se je sam oklical za blogologa. Če je tip promoviral bloge, diplomiral na temo blogov, ustvaril pojem blogologa in pri tem nima konkurence, ki bi ga lahko argumentirano spotikala in ponudila kaj bolj oprijemljivega, je pač nekaj omembe vrednega pridodal. Lahko bi kakšno bleknili na to temo. Morda bi lahko otvoril dogodek Gregor Fras. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Blogoroli … ali nivo pada ali se dviguje, čemu koristi ali ne … je pač z ekipo nekaj na tem področju zagnal in zaenkrat še zganja. Kakšna beseda o prihodnosti in smotrih v okviru okrogle mize bi bila blogerjem lahko zanimiva poteza. Košček posebne pozornosti bi si brez dvoma zaslužil. Mogoče tudi predstavniki spletnega časopisa Vest.si (Jani Sever, komaj čakam, še vedno, pred padanjem žveplenega oblaka si že zatisnem nos), v kolikor jemljemo v obzir, da je prvotno projekt kotiral kot blog. Honoriranim turistom v Ljubljani se pač fučka za probleme blogosfere na slovenski netržni vasi, ampak jih zanima predvsem samopromocija. In domačim predavateljem, ki furajo povsem svoje promocijske interese in je njihov blog, v kolikor sploh obstaja, celo prej neodmeven, se tudi fučka za nas bebce v dvorani, če vztrajamo na stolu, brez da bi nas kdo vsaj masiral po podplatih.

Dejstvo je, da če veš, kaj hočeš in zakaj, ne boš čakal na Blogres za informacije, ampak poiskal primerne svetovalce za uresničitev svojega cilja takrat, ko jih potrebuješ. Sicer pa se projekti realizirajo med frendi, blogerji ali neblogerji, morajo postat frendi, tudi če še niso. Ključno je še vedno povezovanje v živo ali pa soliranje na svoj način pač. Ostalo je lahko samo razlog za žur, v kolikor ne gre samo za razlog, da določeni izbranci kasirajo honorar. In zoprno, če žura ni od nikoder. Ampak prazne hale, drobtine piškotov in požirek zelenega čaja. Kje so vsaj okrogle mize, ki bi obstoječe zanimive blogerje tematsko povezovale med seboj? Tavanje od živjo do živjo in še to tavanje izpade manj povezano in živahno od klepetkanja preko spleta. Hvala hadu za prijetno srečanje kljub najinim občasnim spletnim kregarijam. Všeč so mi nepičketinaste nezamerljive osebe. Hvala moderatorju, da mi je popestril nekaj trenutkov, ko sem špricala učno uro. Škoda, ker sem bila tako zjebana, da nisem zdržala do odmora za kosilo. Hvala vsem kadilskim blogerjem, da smo lahko, poleg blabla, osmišljeno postavali pred vhodom v pasažo. Hvala Jonasu, da naju je z Morsko napotil do pravih vrat, ko sva zatavali po praznini CDja. Čeprav vrata niso bila prava. Vsaj za moj profil blogerke ne. No, Morska je v miru poslala vsaj deset sms-ov, mene so mravljinci odkatapultirali skozi prva vrata na prostost. Jebi ga. Že v gimnaziji sem podirala rekorde neopravičenih in opravičenih neopravičenih ur. Naslednjič, v kolikor se nameri podobna priložnost, bom izkazala brezmejno hvaležnost, če se me preusmeri raje desetim tekilam naproti. In hvala organizatorjem Blogresa za nahrbtnik in dve majčki moške Size L. Glede na moje proporce mi bosta prišli prav kot nadomestek za ekstra udobne spalne srajčke.