Kdo je bolj deprivilegiran med deprivilegiranimi?

Na letošnjo podelitev Delove nagrade kresnik za najboljši roman preteklega leta se predvidljivo pojavljajo kritični in tudi skrajno zgroženi odzivi. Ni presenečenje, da nobena podelitev nagrad ne mine več brez javno izraženih občutkov opeharjenosti, politične manipulacije in silnih krivic. Še eno ogledalo stanja družbe pač in nič več kot le to.

Letos se v to igro nisem nameravala vtaknit s kakršno koli repliko, ker postane utrujajoče in dolgočasno, ko “igra” ostane le “igra” in skozi leta kritik se nič ne spremeni, ampak se kvečjemu poglablja razkroj tudi s pomočjo borcev najbolj medijsko izpostavljenih kritikov in borcev za pravice. Politizacija “igrice” se le še krepi. Dogaja se torej tisto najslabše, kar se tovrstnim ceremonialom v imenu spodbujanja kakovostne literature lahko sploh zgodi, da bi obred v očeh javnosti služil svojemu namenu – prepričljivi promociji domače kakovostne literature (ne zgolj komercialne) in verodostojno predstavljeni motivaciji avtorjev literarnih presežkov.

Dogaja se skoraj vse nasprotno! Letos se je zgodilo, da je žirija nominacijo podelila večinoma ženskim predstavnicam literarnih dosežkov. V ožjem izboru petih nominacij se je poleg štirih avtoric (Katarina Marinčič, Tina Vrščaj, Katja Gorečan in Dijana Matković) znašel le en avtor Lado Kralj, ki pa je v času med izdajo romana Ne bom se več drsal na bajerju in podelitvijo nagrade žal preminul. In na podlagi odločitve žirije (Igor Bratož, Anja Mrak, Igor Žunkovič, Igor Divjak, Tanja Petrič in Robert Kuret) je nagrado posthumno prejel točno Lado Kralj. Naj posebej opozorim, da zadnjega romana Lada Kralja še nisem prebrala, zato o njem še nimam nikakršnega osebnega mnenja! Prizor pa je sam po sebi izpadel dovolj prikladen, da so bili možni odzivi feminističnega gneva naravnost predvideni. Še takrat, ko ženske avtorice prednjačijo v nominacijah, nagrado vendarle podelijo moškemu avtorju. Cehovski poverjenci celo pokojnemu avtorju raje podelijo nagrado kot živeči ženski avtorici. Skratka, bolje tudi mrtev moški kot živa ženska. Če k temu dodamo še razne družbeno aktivistične oznake po sloju, nacionalnem izvoru, rasi, starosti, cis … mis … poli … mono … homo … hetero … kukulele … smo v globoki riti pričkanja v neskončnost, kdo je bolj deprivilegiran med deprivilegiranimi. Kar naenkrat v času pred in po podelitvi nagrad za umetniška dela ne beremo več prispevkov o umetniških delih in o umetnosti, nič polemičnega o vsebini literarnih del, ampak samo še psevdosociološke agitatorske pamflete z navajanjem statistik, ki s smislom in poanto stvaritev nimajo neposredne zveze. In tudi letos še posebej se je zgodilo točno to! Politični aktivizem je v javnosti dokončno pokopal percepcijo smisla literature, ker se medijsko o njej sploh ne razpravlja več. Zgolj suhoparne predstavitve del pred podelitvijo nagrade, objava kakšnega intervjuja, potem se pa zažene le še politična agitacija, kot da je sama po sebi zadostna v argumentaciji. Ko izrekam, da se določen diskurz pojavlja v javnosti, imam seveda v mislih zgolj manjšino zainteresiranih, kajti širši javnosti se za podelitev tovrstnih nagrad iz leta v leto bolj fučka. Politikantskih preprirov imajo dovolj na družbeno-političnem terenu, bere in razmišlja o čemer koli vedno manj ljudi, tako da so postala pričkanja, zakaj je kdo nominacijo ali nagrado prejel in zakaj ne, postranske narave za interes širše javnosti. Pozornost lahko vzbudi le mastna afera. Če se na primer izkaže, da je kdo od nagrajencev koga ubil, ugrabil, pojedel ali vsaj posilil. Če afera ni dovolj filmično razburljiva in groteskna, ni splošne volje, časa in energije za razburjanje. V trud k ideološki ali ekonomski nepristranskosti žirij itak nihče ne verjame več, kar se vedno bolj sprejema kot nekakšen naravni fakt, čeprav ni! Zato torej nima smisla več parlamentirat o vsebini, smislu in smotru literarnih del. Kaj šele o primerjavah. Oh, oh, oh … vsa nominirana dela so itak genialna, podeljena nagrada je pa zgolj odraz ideoloških ali celo prijateljskih prioritet žirantov, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke ali zgolj malo več in vsakega posebej opljuvamo, če sploh vemo, kdo neki se skriva pod njihovimi imeni in zakaj sploh odloča o čemer koli na svetu. Žiranti običajno molčijo kot mumije, ko so svoje opravili. Ne odzivajo se – še najmanj polemično ali argumentirano – na kritike, hruljenja in žaljenja. Dojemamo jih kot plačance, ki opravijo svojo nalogo in se poskrijejo v svoje luknje. Treba se je zavedat, da je s takšnim načinom degradacija igre podeljevanja nagrad dokončno zakoličena. Zgodilo se je že zdavnaj.

Kaj se namreč dogaja? V izogib prepirom in degradaciji podeljene nagrade se uporablja relativiziranje poante, da bi bili končno nekako vsi vsaj za silo zadovoljni in bi zaprli gobce. Za razliko od nekoč, ko se je zdelo samoumevno, da celotno tolpo nominirancev zasedajo moški in tudi nagrada roma v moške roke (do zdaj le trije podeljeni kresniki ženskam), se zadnja leta pojavlja med nominirankami vedno več žensk. Letos se zdi, kot da bi žiranti skušali pokazat, da so še posebej naklonjeni ženskam in skoraj bi se zgodilo, da bi prvič v zgodovini v ožjem izboru nominirancev sijala tolpa samih žensk. Vendar se je prismukal v izbor en moški in točno temu so podelili nagrado. Avtorice so lahko obsedele z dolgimi nosovi.

Dijana Matković je v prispevku v Mladini kot ena izmed nominirank med drugim opisala, kako zelo nerodno naj bi bilo predsedniku žirije, ko je moral prebrat končno odločitev. Prizor sam naj bi predstavljal tipično hinavščino, s kakršno se domnevna pozornost na ženske dosežke zgolj zlorablja za ideološko propagando, v ključnem trenutku konkretnega izplena in koristi, pa se raje potrdi, izplača ali ovenča magari mrtvega moškega, žensko pa zbrca nazaj na svoje marginalno mesto. Tako lahko deluje interpretacija aktualnega prizora. Ampak izključno zaradi konteksta! Konteksta, znotraj kakršnega smo v preteklosti upravičeno ugotavljali, da je tudi zgodovina kresnika omadeževana z nepošteno ignoranco do vrhunskih avtoric. To pomeni, da nagrado prejme avtor, čeprav je spackal bistveno bolj povprečen roman od kakšne ženske konkurence. In izključno iz tega razloga so upravičeno utemeljevane spolne kvote na raznih področjih in tudi pri podeljevanju raznih pop glasbenih nagrad ali v filmski industriji po svetu. Ne zato – kot radi prodajajo zavajajoče nebuloze razni gnevni, sebični in frustrirani patriarhalci s sovražno ogroženim odnosom do feminizma – ker bi se izvajala t. i. pozitivna diskriminacija, kar bi pomenilo, da se izvaja politično motivirano privilegiranje diskriminiranih skupin, čeprav ne dosegajo ravni pričakovanj na podlagi ustreznih ali presežnih kriterijev. Ženske predstavljajo vsaj polovico vsakega prebivalstva ali celo večino družbe. Ženske niso manjšina, a zato v zgodovini nič manj deprivilegirane. V družbi, v kateri so ženske enakovredno izobražene, ustvarjalne, delovno in družbeno politično aktivne ali na posameznih področjih še bolj uspešne od moške populacije, je diskriminacija žensk dosežkom navkljub več kot očitna. In žalostno je, da je v takšni družbi sploh treba vzpostavljat kakršne koli kvote, formalne ali pa konec koncev neformalne z močnimi pritiski medijske aktivistične agitacije. Spolne kvote so utemeljene na področjih, na katerih dokazljivo izkazujejo tudi ženske povsem primerljivo ali celo presežno sposobnost moški populaciji, a so kljub temu zaradi patriarhalnih mentalitetnih smeti, ki lahko delujejo tudi izrazito podzavestno in nikakor zgolj zavestno, izločene iz raznih bedastih tekmovalnih iger javne ali institucionalne podpore, kariernega napredovanja ali pridobivanja priznanj, ki posledično prinašajo tudi določene prednosti in koristi posamezniku – od slave, preko ekonomskega opolnomočenja pa do vpisovanja med karierno posebej zaslužne predstavnike družbe. To sem morala najprej razčistit, preden nadaljujem z odzivom in pojasnim, zakaj se z marsičim v prispevku Dijane Matković tudi ne strinjam, čeprav zelo podpiram njen javni odziv navkljub temu, da naj se ne bi spodobilo jamrat in podajat kritike tistim, ki so osebno vpleteni v določeno dogajanje. Dijana Matković bi morala ostat tiho, ker je bila sama med nominiranci. S takšno mentaliteto se nikakor ne strinjam in zelo podpiram vsak pogum razbijanja omejevalnih norm v prid sprejemanju svobode izražanja in vzpostavljanja polemike, ki itak izumira. Vendar pa to še ne pomeni, da ne obstajajo vidiki zlorabe v imenu boja proti zlorabam.

Zloraba formalnih ali neformalno izvajanih aktov družbene brižnosti do deprivilegiranih pomeni, da razni nezaslužni, intelektualno podhranjeni in moralno brezsramni faloti na položajih moči bonbone napredovanja ali nagrad podeljujejo konkurenčno nezaslužnim posameznikom v imenu družbene brižnosti! To je točka, na kateri postane aktivizem primerljivo zlo politični manipulaciji. V imenu dušebrižnistva se utrjujejo stari nepravični vzorci. Čista “win-win” situacija! Na primer: v odnosu med patriarhaliziranimi vzorci in feminizmom se manipulacija izkazuje na način, po katerem ženske sicer navidezno so bolje podprte in plasirane v družbi, a predvsem na tisti ravni, po kateri se prikomolčajo do slave, nagrad ali položajev moči tudi moški nezaslužni grebatorski posamezniki, ki na svoji poti teptajo deprivilegirano ali moško realno zaslužno populacijo. Na vrhu piramid po takšnem vzorcu družba profitira le to, da se po novem ne razburjamo le zaradi moških prevarantov, plenilcev in barab, ampak še zaradi ženskih servilnih priležnic, ki z veseljem brcajo tudi proti zaslužnim ženskim konkurentkam, ki ne pristajajo na konservativen prilagodljiv modus operandi. Z vidika feminizma se zgodi, da t. i. “dobre žene” še naprej blefirajo in služijo objestnim gospodarjem, s čimer zatirajo srž feminizma skozi zgodovino in utrjujejo nove metamorfoze patriarhalnih udarov z leve in desne strani. Živimo celo na stopnji bizarne parodije na zgodovinski boj med spoloma. Ta trenutek se v premnogih Zahodnih državah le najbolj pogumne in ozaveščene ženske že nekaj let borijo proti nastopaštvu moških, ki trdijo, da so ženske, ker se tako počutijo. Ženskam s pomočjo legalizirane spolne samoidentifikacije prevzemajo pokale in napredovanja v ženskem športu, vstopajo v ženske varne prostore, kot so ženski zapori, zavetišča in toalete, brez zadržkov in sramu pa se kitijo celo z lentami na ženskih lepotnih tekmovanjih, ki so itak tipičen proizvod patriarhalizma. To pomeni, da se bliža tudi trenutek, ko bo aktualni prizor ženskih dolgih nosov ob podelitvi te ali one nagrade v imenu umetnosti postal zlahka blagodejni arhaizem za ženski gnev nad brezmejnostjo moškega bolestnega narcizma. Tudi kresnika bo morda s prilagojeno medijsko retoriko v imenu obrambe deprivilegiranih skupin kmalu prejela ženska, ki in celo Ker je v resnici moški oziroma z družbenega vidika transženska.

Med Ki in Ker zeva velika in zelo pomembna razlika. Če se osredotočamo prednostno na spolitiziran socialni vidik upravičenosti do posebne motivacije pri podeljevanju nagrad, avtomatsko sledi huda kazen, ker se neizpodbitno utopimo v aktivistični greznici interesov, ki se slej ko prej izkažejo za nič manj hinavske, interesno podmazane in nepoštene, kot se izkazujejo na strani tistih, proti katerim je uperjen prst zgodovinskih krivic. Sledi otvoritvena tekma, kdo bo zmagovalec v brutalni komolčarski igri najmočnejšega in najučinkovitejšega privilegiranega lobija deprivilegiranih med deprivilegiranimi. Od zlorabe različnih statističnih podatkov se kar kresa in, zanimivo, med v nebo vpijočimi aktivisti in zgodovinskimi rablji (najbolj pogosto t. i. cis beli Zahodni moški), proti katerim udrihajo, ni nobene razlike predvsem v bistvu stvari. Nihče noče argumentirano razpravljat o vsebini! Na primer o kakovosti literature in umetnosti nasploh. O sporočilnosti, izvirnosti, slogu … O kriterijih in različnih vidikih interpretacij, o čemer je bilo v javnosti nekoč bistveno več argumentirane razprave – tudi žolčne razprave – in ravno zaradi tega je diskurz užival v medijih bistveno več pozornosti in spoštovanja s strani širše javnosti, tudi če marsičesa niso vsi razumeli. Vendar na ravni nezavednega so razumeli dovolj vsi ali se vsaj trudili razumet. Temu primerno so tudi avtorji umetniških stvaritev uživali bistveno več spoštovanja s strani širše javnosti in predvsem so bili bistveno bolj zanimivi, človeški in karakterni! Avtorji so nas zanimali kot različne osebnosti, karakterji in premišljevalci sveta! Avtorji niso bili v javnosti zreducirani le na ideološko ali politično etiketo in se temu primerno tudi obnašali in pamfletarsko čvekali. Niso nas dolgočasili z retoriko, kakršne smo vajeni pri politikih, ki jih temu primerno tudi ne spoštujemo in niti niso posebej zanimivi. So samo orodje za produciranje ideologij, škandalov in afer. Kdor koli jih lahko zamenja na sceni in hitro bomo pozabili bivšega povprečnega igralca predsednika vlade, ministra ali poslanca. Ko se zgodi to, da umetniki nastopajo kot povprečni ali podpovprečni igralci političnih figur, tudi v imenu psevdoaktivizma, v resnici ustvarjamo najbolj bistven problem, ki ostaja najbolj zamolčan s svojimi realno najbolj deprivilegiranimi figurami v paketu. Gre za uničevanje in izničevanje osnovne poante literarnega izraza in umetnosti nasploh, pri čemer najbolj in povsem diskriminiramo tiste ustvarjalce, ki ohranjajo držo nadpolitičnega poslanstva in predvsem premišljajo in se ukvarjajo z nadgrajevanjem tistega izraza in tiste vsebine, ki dejansko raste in prihaja iz njihove duše, (raz)uma in emocije!

Najbolj na svetu mi dol visi za golega literarnega obrtnika, ki okrog sebe opreza za aktualnimi dogodki in odmevi, na katere bi se s svojim potrošniškim izdelkom zalimal in skušal izkoristit tako politično podporo kot komercialno nišo za dobro plasiranje in trženje povprečnega izdelka, s katerim sploh ni osebno dihal! Samo ena verzija oprezanja za priložnostjo je hujša! In to je silna osebna veselica povprečnega ustvarjalca, ki dejansko živi življenje posameznika, ki je opredeljen s stigmo ene izmed popularnih deprivilegiranih skupin in se zaveda, da bo lahko spackal premišljeno povprečno literarno skrpucalo, ki bo iz političnih razlogov poželo bistveno več podpore s strani spolitiziranega ceha med podeljevalci nagrad, medijskimi piarovci in raznimi božički štipendij, kot si v resnici zasluži, če ne bi ubili kakršno koli razpravo o kriterijih za definicijo kakovostne literature na ravni izpovedne lucidnosti, izvirnosti, sloga in zanimivosti vsebine.

Nekaj najbolj morilskega za smisel umetnosti, kar se lahko umetnosti zgodi, je, da si postanejo privilegirani in deprivilegirani borci za svoje ganljive ali odbijajoče interese enaki predvsem v tem, da nihče nima več volje, da bi razpravljal o literaturi, o kakršni koli vsebini, poanti in smotru, ampak so si vsi enaki predvsem v tem, da lobirajo za svojo interesno aktivistično ali politično skupino, ki ji pripadajo. Pogovor o vsebini literarnih del se zreducira kvečjemu na retorično agitacijo, katere tematike bi morali dandanes posebej podpirat in nagrajevat! Ali je dejansko tema vojnega in povojnega časa že zlizana, nepotrebna ali celo lokalni družbeni stvarnosti škodljiva, ker bi radi porinili v ospredje druge tematike. Na primer o revščini, priseljencih, homoseksualnosti, materinstvu, transspolnosti, rasizmu, nacionalizmu … Zeham ob vsem naštetem že vnaprej, kajti zlizano, zbanalizirano in plesnivo je čisto vse po spisku, kar si politikanti s svojimi aktivisti ob boku zamislijo! V greznici privilegiranih tematik v družbi in skrajni spolitiziranosti področja namreč ni privilegiranega prostora za tiste avtorje in tiste stvaritve, ki se jih vsi med seboj sprti komolčarski interesni krožki skupaj najbolj bojijo in izogibajo v sebičnem boju za lastno slavo in profit. Odgovor je preprost! Za intelektualni, mentalni in moralni razvoj družbe je daleč najbolj koristna in smiselna podpora in dobra promocija kakovostnih in avtentičnih stvaritev ter avtorjev, ki razumejo svojo umetniško pot kot osebno poslanstvo in ki izražajo nadpovprečno lucidnost, razgledanost ali izvirnost, izpovedno iskrenost, slogovno odličnost in zanimivost, neodvisno od izbora tematike. To so tudi avtorji, ki ne sledijo nujno politikantskim trendom, ampak nas spomnijo še na nekaj drugega, kar morda pozabljamo, kako prekleto pomembno in zanimivo je. Ali pa so povsem v skladu s trendi, vendar z neko zanimivo in neuhojeno percepcijo ali kritično mislijo, s kakršno nas ne morijo in ne potrjujejo zgolj v predvidljivem floskularjenju in skakanju po najbolj razmajanih nevralgičnih gumbih, s katerimi se bojda širša spolitizirana javnost tako prekleto nepremišljeno zlahka identificira. Faktor stvarne neprilagojenosti je ključna začimba relevantne literature. Ko postane umetnost le promocijsko gradivo za politične in aktivistične ideje ali interese in nič več od tega, je konec z umetnostjo v svojem ključnem smislu. Posledično tudi ne služi več nikakršnemu korektorju ali celo kritiki obstoječe politične stvarnosti, ampak postane le predpražnik obstoječe eksistenčne banalnosti. In točno to se tudi že več let radikalno dogaja, čeprav se dogaja že na veke vekov! K popolnosti lahko le stremimo in nikoli ni dosežena, niti pomotoma pa ni vseeno, ali k popolnosti stremimo ali povsem prenehamo s stremljenjem in se naslanjamo le še na cinična pametovanja o domnevnih življenjskih dejstvih v zlu, ki sploh niso nespremenljiva dejstva, še najmanj nekakšna naravna dejstva. Promocija spolitiziranosti kot nespremenljivega dejstva je ena izmed popularnih laži.

Prav nič me namreč ne tolaži, če na primer kresnikovo nagrado prejme ženska, ki in ker napiše svoj prvi roman o boju z boleznijo, o zelo aktualni tematiki v dobi kolektivne zdravstvene patologije z vseh vidikov. Še manj me tolaži, če roman začini z jugonostalgičnimi elementi, ki so pri nekem drugem avtorju že obrodili izjemne sadove abnormalne pristranskosti pri podeljevanju značk v imenu vrhunske literature. In če smo že doživeli popolno spolitizirano blaznost na področju podeljevanja priznanj, propagande, sponzoriranja in nagrad za povprečno mladinsko literarno delo s polno zlizanih stereotipov, kot da gre za vrhunski dosežek na ravni Dostojevskega, je nekaj nabolj pričakovanega, da bomo doživeli tudi nadaljnje poskuse manipulacije s spolitiziranim prostorom. Zato mi še posebej kot feministki ni bilo v nobeno tolažbo, ko sem brala s kresnikom nagrajen roman izpod ženskih prstov in možganov, ki je bil predvideno zaradi neobstoječe visoke pismenosti zapisan z osnovnošolsko in nivojsko nižji berljivosti prilagojeno otroško pisavo. In če je bil roman od začetka upravičen pri pisanju v takšnem slogu z otroške perspektive, pa vsaj polovica romana, ki je bila pisana z odrasle perspektive, nikakor ni bila konsistentna s pisavo v enakem slogu, pri čemer niti nimam v mislih le obrti, ampak tudi vsebino z vidika kakršne koli presežne refleksije. Med s kresnikom nagrajeno mojstrovino Katarine Marinčič Prikrita harmonija in poletnim hitom Belo se pere na devetdeset je temeljna in relevantna razlika, ki ni irelevantna!!! Med mladinskim romanom Čefurji raus! o zlizanih stereotipih in presežnim opusom Marka Sosiča, ki nikoli ni prejel kresnika, obstaja absurden prepad v kakovosti z vseh možnih aspektov presojanja kakovosti literature. Med družinskim romanom Figa s strani dežurnega političnega lokalnega avtorja in družinskim romanom O znosnosti Aleša Čara obstaja temeljna razlika v relevantnosti družinskega romana za narod tudi z mednarodnega aspekta uvida v simptome kolektivne patologije in prenašanja le teh na zasebno intimno psihološko raven eksistence.

Ko se zabriše razlika med poletnim lokalnim hitom in kriteriji za kakovostno literaturo, ki presega meje lokalnih simptomatik, lahko podeljevanje nagrad v imenu kakovosti literature mirno ukinemo, da ne bi povzročali prevelike škode družbi!!! Kakšne škode pa? Škodljivosti v sami sporočilnosti nagrad, ki širšo javnost posredno tudi uči, kakšna naj bi bila vrhunska literatura, ki naj bi pri posamezniku in družbi razvijala potencial za razvoj inteligence, seznanjevanja z zanimivimi aspekti bivanja in načina razmišljanja ali poglobljenim uvidom v določene pojave in psihologijo človeka. Ustrezno definiranje in poimenovanje obstoječega je izjemnega pomena za razumevanje, kaj je kaj in zakaj.

Ne tolaži me, če se proti patriarhalnemu maršu in t. i. kanonizirani literaturi borijo aktivistični avtorji, ki ne premorejo niti najmanjše kritike in samokritike, kadar prejme nagrado homosekualna oseba predvsem zato, ker je homosekualna oseba. Ali priseljenec ali potomec priseljencev, ker je potomec priseljencev. Ali ženska predvsem zato, ker je ženska in servilno ustreza pisanju o družbeno sprejemljivih ganljivostih ali aktivističnem pamfletarjenju. Ali oseba, ki izhaja iz revnega sloja, ker je oseba iz revnega sloja in če ima še korenine priseljencev, toliko bolje. Še manj me tolaži, če so vsi aktivisti tega sveta neznosno zadovoljni, če prejme katero koli nagrado in medijski pomp avtor ali avtorica, ki je pridno spisal povprečen izdelek na točno takšen način in s točno takšnimi moralističnimi “spoznanji” kot ustrezajo lobijem, ki avtorja ali avtorico podpirajo v zakulisju odvratnega komolčanja za denar, slavo in prestiž. V Sloveniji to pomeni mesarsko klanje za plesnive drobtine, ki padejo z obložene mize političnih in kapitalskih lobijev, ki so ugrabili državo. V čem neki je razlika med domnevno feministko in borko za socialno čutečnost, ki se bori proti patriarhalizirani ignorantski mentaliteti privilegiranega sloja, če tudi sama pristaja na popolno sprejemljivost povprečja v imenu politične podpore deprivilegiranim skupinam? Ampak pozor!!! Treba se je zavedat, da običajno sploh ne gre več za deprivilegirane skupine, ampak za aktivistične skupine, ki so postale s svojimi lobiji že zdavnaj predstavnice pozicije moči in že zlizane s politiko vsaj ene močne stranke v parlamentu. Deprivilegiranost močno bobni v javnosti šele takrat, ko v resnici tudi pojem deprivilegiranosti že postane le ena izmed ključnih uporabnih agend na političnem transparentu in v pamfletih po družbenih omrežjih, pri čemer se novorojenim lobijem moči spet totalno fučka za neslišane, cenzurirane in realno ignorirane deprivilegirane subjekte.

Na področju literature in umetnosti nasploh je edino bolj ali manj učinkovito zdravilo proti banaliziranju in uničevanju tega družbeno pomembnega poslanstva, ki ljudi povezuje, krepi in širi meje duha, viša inteligenco, izobražuje in osvešča, le v razširjanju področja kakovostne razprave o umetnosti in o posameznih umetniških stvaritvah. Le na takšen način se lahko ustrezno kakovostno skomunicirajo tudi tematike, problemi in krivice, ki jih naslavljajo tudi aktivisti, sicer se vse skupaj sprevrže v navadno neprepričljivo cufanje za pogačo s strani privilegiranih lobijev, ki se ne morejo okoriščat z agendo deprivilegiranih, in s strani privilegiranih lobijev, ki lahko izrabljajo agendo večno deprivilegiranih, tudi ko v realnosti predstavljajo že faktor osupljive politične moči in privilegijev.

Če in dokler področja literature, umetnosti nasploh, pa tudi publicistike in novinarstva ne bodo imeli v rokah stvarno neodvisni intelektualci, ki razumejo pomen poslanstva podpore kakovostni, izvirni in neprilagojeni vsebini, so pričkanja raznih lobijev v imenu teh in onih “izmov” čisto preveč banalna, stremuška in neprepričljiva, da se daljnoročno ne bi pogrezali le vedno globlje v popolno diskreditacijo pomena kakovosti vsebin nasploh. V resnici postane edina realno deprivilegirana skupina le tista, ki preprosto deluje pošteno, kakovostno, neodvisno in pristno s polnim zavedanjem pomena poslanstva, ki se mu posameznik povsem preda in podredi. In kam pridemo, ko se ves javni driskurz zreducira le na politične pamflete in forme?

Pridemo točno tja, kjer z eno nogo že smo. V skrajno banalna in protičloveška preizpraševanja, če ni povsem vseeno, ali kar koli na svetu ustvarja človek ali pa izdeluje infantilne kolaž produkte umetna “inteligenca”, tudi z ustreznimi nastavitvami in alogiritmi domnevne politične korektnosti. Na tej točki pa nikakor ni več relevantno vprašanje, ali lahko roboti nadvladajo človeka. V resnici gre namreč za težnjo, da se človek degradira na raven ustrezno programiranega in vodljivega robota.