Predčasne volitve v Srbiji

Ponovne predčasne volitve v Srbiji so bile po logiki stvari spreten politični manever, s katerim sta Srbska napredna stranka (SNS) in Aleksandar Vučić na mestu predsednika in ključnega nosilca stranke SNS drastično utrdila položaj. Demonstracije “proti nasilju” pod taktirko proevropske opozicije so z manevrom predčasnih volitev poražene. Zdaj ima Vučićeva stranka (še vedno je stranka njegova, čeprav ni predsednik stranke) v parlamentu celo udobno večino, s socialisti v koaliciji – kot do zdaj – toliko bolj udobno.

To je politični manever, ki je na primer v Sloveniji totalno spodletel Marjanu Šarcu, ko je odstopil, razsul parlament in računal na predčasne volitve, na katerih bi utrdil položaj z več sedeži v parlamentu. Borut Pahor in Janez Janša sta njegov račun brez krčmarja z lahkoto izsmejala in povozila. Kajti razlika med politično prekaljenimi figurami, ki celo postanejo figure državniškega kova in znajo analizirat politično stanje ter celo računat, in med nekimi ambicioznimi narcističnimi političnimi analfabeti, ki se s pomočjo lobijev in medijev prikomolčajo do korita za osebne karierne in finančne koristi, je ogromna razlika!!! Da na mesto predsednika ali predsednika vlade lahko pridurha vsak kulturno podhranjen in polpismen pajac ali podjetnik, ki sicer le vsak teden morda prelista novice in je mnenja, da o politiki ve vse, o zgodovini pa itak ni treba, da bi sploh kaj vedel ali čemu prisluhnil, pomeni gromozansko preobrazbo statusa politike z odgovori na vprašanja, komu ali čemu sploh služi.

Govorim o razliki med državo, ki je že totalno razprodana na vseh nivojih – in to je Slovenija – ter na primer o Srbiji, ki se politično še vedno ziba v polju sivine in lovi ravnotežje, zato ima še šanse, da se reši. Vučić je vendarle prekaljen politik, ki zdaj že vrsto let sedi na dveh stolih. V aktualni geopolitični situaciji, ki je izredno pomembna za državo, to pomeni, da Vučić vodi skrbno politiko z Rusijo v korist Srbije, hkrati pa se trudi čim bolj obvladovat Zahodne jastrebe in v prazno trdi, da se Srbija trudi približevat vstopu v EU. Vučić po eni strani koraka po rdeči preprogi na sestankovanju s Kitajsko in jasno pove, da je prihodnost Srbije v zavezništvu in poslovanju s Kitajsko, potem pa prifrči v Srbijo in opozicijskim krikom odvrne, da Srbija deluje na približevanju EU. S tem v paketu vleče določene gospodarske poteze, ampak le do tiste mere, ki koristi Srbiji in ki ne razburijo preveč Kremlja. Ko je bil Vučić v zelo nehvaležnem položaju ob vojni v Ukrajini, ni podprl sankcij proti Rusiji in jih še vedno ne podpira, kljub enormnim pritiskom Zahoda, hkrati je pa seveda podprl propagandno resolucijo o celovitosti ozemlja, kar je za Srbijo nujno zaradi situacije na Kosovu. Vučić se je Kremlju javno opravičil za situacijo in prosil za razumevanje. Če Srbija na državni ravni ne bi sodelovala z Rusijo, bi imeli resne težave z udobno nabavo plina, za Kosovo, ki je že povsem v ameriški lasti, bi se pa že zdavnaj lahko obrisali pod nosom. In še marsikaj.

Ko je Vučić doživel obsežne demonstracije, ker mu je padlo na pamet, da posel z Avstralijo o črpanju litija ekonomsko ne bi bil slab za srbske kapitaliste, je prisluhnil volji ljudstva in odpovedal biznis, ki bi Srbom uničil okolje in številnim skrajšal življenje. V Sloveniji je kaj takšnega nemogoče. V Sloveniji si roparska mafija omisli lakirnico ali sežigalnico sredi mesta ali kar koli mafiji pade na pamet, pa ne le da volja ljudstva proti uničevanju države ni slišana, ampak pametnemu nasprotovanju razprodaje in uničevanja države nasprotujejo celo vedno nič krivi in izkoriščani delavci, ker hočejo zaposlitve in plače, pri čemer ni pomembno, kje, zakaj in kakšne so posledice. Srhljivo. Takšne so razlike med neko malo slovansko državo, ki je že v EU in Natu povsem kolonizirana, razprodana in kulturno poteptana, in med državo, kjer se še vzpostavlja neka proevropska opozicija, ki se šlepa le na notranjepolitične težave, a brez kakršnega koli znanja in pregleda nad politično realnostjo, kaj šele nad geopolitično prihodnostjo. Razlika med bolščanjem v drevo ali v gozd je velikanska pri razumevanju dogajanja in prognoziranja meja verjetnosti za bodočnost.

Največ pove o dogajanju v določeni državi ravno t. i. opozicija na ulicah, ki se bori proti določeni blasti, ker naj bi bila skorumpirana, ker naj bi bila nepoštena, ker naj bi klestila svobodo in enakopravnost govora oziroma medijev, ker naj bi škodila napredku države itd. Ker … Naštevanje razlogov proti v državi, v kateri tudi zavojevalske srake močnejših držav pragmatično spodbujajo notranje konflikte, ni težko delo. Ampak najpomembneje je, da prisluhnemo zahtevam in predlogom nasprotnikov! Kakšno državo v bodočnosti želijo. Odgovori na to vprašanje povedo, kdo sploh so nasprotniki in kaj si država lahko obeta v primeru uspešnega miniranja oblasti.

In kdo so kolovodje demonstracij v Srbiji? Žal politični ništrci, ki imajo le eno vsiljeno propagandno krilatico na ustih: Hočejo v EU in trdijo, da so proevropska koalicija. Ubogi Srbi. S takšno opozicijo za boljšo prihodnost lahko le upajo, da jih doleti popolna Vučićeva diktatura, ki zdaj brez dvoma ne obstaja. Neverjetno je, da po izkušnji v Sloveniji in na Hrvaškem še obstajajo tako neznosno neumni in vodljivi ljudje iz bivše Jugoslavije. Sprehajajo se tudi po Rusiji in krakajo Zahodne puhlice, zaradi česar ni nič čudnega, da se avtokratski pristop Kremlja v obrambi državnih in narodnih interesov proti Zahodnim imperialistom kvečjemu v taki ali drugačni krizi le okrepi. Ključno vprašanje namreč je, kako se znebit najbolj neumnih, a praviloma najbolj glasnih in zavzetih državljanov, ki mentalno kolaborirajo s sovražnikom, ki ga propagirajo kot dobrega prijatelja in ga kličejo na pomoč. Na pomoč je prišel že v tranziciji po uspešnem razsutju socialističnih držav, ki in ko so se ravno začele razvijat v realno možno demokracijo. Kapitalistični fašizem je udaril z vso močjo.

V Srbiji so se zdaj na ulice zgrnili državljani zaradi pretresenosti nad streljanjem enega učenca v šoli. Kasneje se je zgodila še ena streljačina s strani starejšega najstnika, ki ga je izvorni dogodek posebej opogumil. V Srbiji se je zgodilo nekaj, kar se v Ameriki dogaja non stop, po šolah in na ulici, zato tovrstni dogodki ne povzročijo nikakršnega posebnega odpora državljanov. Zgolj konstantne medijske novice. V Srbiji je zgroženost eskalirala v množične demonstracije proti nasilju, proti mentaliteti nasilja, proti šolskemu sistemu, manku nadzora nad nasiljem itd. Vse razumljivo in dobro. Ampak, kot običajno, so demonstracije izrabili notranji dobičkarji in demonstracije s svojim kričanjem na kištah ponovno izrabili v odpor proti vladi. Večinoma so z ganljivimi in vsebinsko praznimi poetičnimi traktati nastopali razni srbski zvezdniki. Še posebej politično totalno nepismeni igralci, popevkarji in slavni režiserji. Del domnevne kulturne elite. Vendar ne najbolj intelektualni del, ampak predvsem zvezdniški. Poslušala sem govore in intervjuje. Politični analfabetizem je bil še bolj osupljiv, kot se je dogajal nekoč v Sloveniji, kjer še danes nismo razčistili, kateri kulturniki so zavedno zavajali in nas popeljali v tranzicijski rop in kulturni potop, kateri pa so bili z dobrimi nameni pač zavedeni in so po osamosvojitvi zaspali.

Dragan Bjelogrlić je gotovo srbska zvezda med zvezdami, ki se je samovšečno politično aktiviral. Na njegovo žalost je zato dobil celo priložnost, da prifrči na Hrvaško na intervju v oddajo Aleksandra Stankovića. V vsem razpoložljivem narcizmu Bjelogrlić seveda težko razume, zakaj bi takšno samopromocijsko priložnost kdo označil z “Na žalost”. Odgovor je preprost. V oddaji je dobil priložnost, da je še posebej prostrano razgalil svojo totalno nerazgledanost, ki sovpada z visoko stopnjo požrešne egomanije in osebne hinavščine. Bjelogrlić je na primer le eden izmed zvezdniških demonstrantov, ki jim v Srbiji res ni nič hudega. Režiserja in producenta, ki bi bil tako podprt od države, da bi celo omembe vredno obogatel, v Sloveniji ni. Ne obstaja. To ni mogoče. Podobno velja za srbske igralce, ki so kričali na trgu. Nič jim ni hudega. Bo pa mnogim precej bolj trda predla, če bo šla Srbija po stopinjah Slovenije. Ampak nevednežem to seveda ni jasno, Bjelogrliću je pa pač dobro, le da si obeta, da bi mu bilo lahko še bolje, če bi imel večji dostop do evropskih finančnih sredstev, v kolikor bi bila Srbija v EU. Bjelogrlić trdi, da njemu sicer je udobno, ampak nasprotuje vladi, ki ga hrani, ker mu je mar za vse Srbe, ki bijejo tlako in revščino ali so diskreditirani, ker nimajo prave politične izkaznice. Oh, kako ganljivo. To je pa res lepo!

No, jaz pa mislim, da je gospod zgolj pohlepen in neozaveščen. Če bi mu bilo namreč mar za vse tiste, ki jim gre danes v Srbiji slabo, bi od groze, kako slabo jim bo šele v EU, jokal in kričal. Ampak mu ni treba. Lahko se sklicuje, da je pač budalo, ki ne ve, kam gre. Vendar se mu je žal zgodil Stanković. Ko je Bjelogrlić nakladal nebuloze, kako gre Hrvaški mnogo bolje od Srbije, ker je v EU in Natu, ga je Stanković skušal obvarovat pred samim seboj. Opozoril ga je, da po anketah in odzivih večina Hrvatov nikakor ne deli mnenja z njim. Nam v Sloveniji je to lahko jasno, Bjelogrlić ne sliši. Da bi se izognil ekonomski plati medalje, je lupetal, kako Hrvaška stoji bolje, ker je prisotnega manj nacionalizma, odkar je v EU. Debelo buljimo, o čem bluzi?! Tudi on ne ve. Kajti že nekaj minut kasneje pozabi, kaj je trapal pred eno minuto, in začne jamrat zaradi neznosnega nacionalizma na Hrvaškem, zaradi katerega na nacionalni televiziji ne predvajajo njegovih filmov. Da dol padeš. Še enega demonstranta iz Srbije, slavnega igralca, so letos Hrvati napodili s Hrvaške na podlagi neupoštevanja pravil za pse, ki morajo bit na plažah na povodcu. Odvila se je bizarna rumena burka. Bjelogrliću je politika precejšnja španska vas in razume le tisto, za kar si domišlja, da bi koristilo širjenju njegovega biznisa. Stanković ga opozori na geopolitiko in delikatno situacijo Srbije, ki sodeluje z Rusijo, zaradi česar bo dostop do usihajoče EU vedno težji. Vpraša Bjelogrlića, kako on vidi vez med Srbijo in Rusijo. Skuša mu pomagat, ker vprašanje ni težko, a za sbrskega zvezdnika, ki se hoče proslavit še kot moralni politični aktivist, je tudi to vprašanje cerebralna nočna mora. Odgovori, da gre za nekaj čisto metafizičnega in neoprijemljivega, sicer pa Rusija za Srbijo bojda ni pomembna. Debelo gledamo vsi, ki kaj vemo o zgodovini, politiki in ekonomiji Srbije.

Bjelogrlića sem izpostavila kot primer nivoja glasne državljanske opozicije v Srbiji, ker ni najslabši primer. Ostali so s puhlicami in nebulozami še hujši. Zato je bila koalicija proti nasilju na zadnjih volitvah totalno benigna in ravno zato je njihov slogan tako brezvezen in neoprijemljiv. V takšni situaciji, v kakršni je Srbija (sploh ni v slabi situaciji, saj na prenekaterih nivojih deluje mnogo bolje od Slovenije in zato ni čudno, da je nazadnje iz Slovenije pobegnil nazaj v Srbijo celo predstojnik otroške kirurgije) v aktualni sivi geopolitični coni, ko je potrebna izredna pazljivost pri kockanju, je zelo škodljiva neka gmota državljanov, ki je mentalno vodena in prežeta le s prozahodno neoliberalno zasužnjevalno puhlico o lažni rajski bodočnosti v EU. Ob omenjeni zablodi pa EU agitatorji za državo nimajo nobene smernice in ideje, pa zato demonstrirajo pač proti nasilju. Kaj neki pa to pomeni s prozahodno agendo v paketu? Bi radi postali Amerika, kjer nasilje sploh ne vzbuja več pozornosti.

Ob takšni sliki na ulici je popoln nesmisel sodelovat propagandno za rušenje vlade, ki so ji vendarle vsaj osnovne geopolitične zagate jasne in vsaj zaenkrat še ne kaže, da bi Srbijo zlahka povsem razprodali Zahodu. Vučićeva oblast je naklonjena privatizaciji kvečjemu preveč, kljub bratenju s socialisti, ampak to demonstrante očitno ne moti. Še najmanj tiste nabotoksirane demonstrante z guči torbicami v rokah, ki vreščijo v prvih vrstah. Politično nepismeni cepci, ki demonstrirajo proti korupciji, za neodvisne medije in dvomijo v poštene volitve, bi državo poklonili in uničili kulturo naroda čez noč. Žal. In seveda ne bi dobili neodvisnih medijev, kot jih mi v Sloveniji nimamo, ne bi doživeli manj korupcije, ampak bi kvečjemu dosegli slovensko raven legalizirane korupcije in ne bi dočakali prepričljivih volitev, saj to nikjer v EU ne obstaja več, v Ameriki se pa zaradi nezaupanja v volitve odvija masaker tudi po sodiščih, ki jim enako pada zaupanje. Bi pa doživeli veliko razprodajo države, neomejen delovnik za skromne plače, razprodajo in domačinom finančno nedostopna stanovanja ter uničenje srbske kulture in narodne zavesti, nepovratno in do konca. Nič posebej nepogrešljivega za razne bjelogrliće, ki si itak domišljajo, da se raj na Zemlji blešči v Hollywoodu in v veliki klavnici na velikem globalnem trgu. Za vse tiste sonarodnjake, za katere razni bjelogrlići trdijo, da jim je mar, je pa opozicija hujši škodljivec od sina pokojnega Miloševića v politiki. Kam neki naj si ob takšni sliki vtaknemo seciranje Vučića? Zanekrat težko kamor koli.

Če opozicijski del državljanov zaznava problem zadnjih volitev le v tem, da si je vladna stranka SNS za kakšen odstotek ali dva okrepila volilni izid z organizacijo avtobusov, da bi čim več Srbov iz Republike Srbske prišlo na volišča, ima Srbija pri kovanju bodočnosti mnogo večji problem z opozicijo kot pa z aktualno oblastjo na razgretem geopolitičnem prizorišču. Srbija ta trenutek boljše politične opcije nima niti na daljnem obzorju. V Sloveniji pa so nam na primer celo obzorje sklatili z neba.