V visoki starosti je umrl dr. Aleksander Doplihar, ki je z ekipo prostovoljcev in s pomočjo humanitarnih organizacij vodil Pro bono ambulanto za zdravljenje posameznikov, ki si iz različnih razlogov ne morejo privoščit zdravstvenega zavarovanja. Etični moto upokojenega zdravnika je temeljil na razumevanju ključnega poslanstva zdravniškega poklica. Zdravnik ljudi zdravi in nudi pomoč vsakomur, ki jo potrebuje. Zdravnik kot sinonim za humanitarno poslanstvo. Zdravnik, ki odreka pomoč bolni osebi, ni zdravnik. Postal je le izvajalec storitev.
V zadnjih letih in enako tudi v zadnji oddaji Tarča spremljamo, kako so se zdravniki z veseljem odpovedali ideji, da predstavlja njihov poklic kakršno koli posebno poslanstvo. Vsi že dolgo pred kamerami krakajo, da opravljajo storitve. Nič več ne zdravijo ljudi. Oni samo na trgu opravljajo storitve mehanika za človeška okvarjena telesa ali duševne programe. Pacienti nismo več ljudje, ampak samo dehumanizirani in robotizirani potrošniki, ki kupujemo razne produkte in storitve, tudi storitve mehanikov človeškega organizma, ki so se nekoč imenovali zdravniki in so ljudi zdravili. Zdravniški ceh nam s posodobljeno retoriko pere možgane z mentaliteto, ki sovpada s cinizmom in nihilizmom neoliberalne barbarske religije svetosti kapitala in privatne lastnine, ki si človeka povsem podredi za potrebe dobička, človečnost pa odvrže na smetišče zgodovine in si ob tem domišlja, da bo sredi urbanizirane divjine, v kateri je človek človeku brezdušna izkoriščevalska zverina, dejansko preživel in celo v miru in slogi životaril. Aktualno dogajanje v Evropi na pragu 3. svetovne vojne je le prvi korak na poti v prihodnost, ki jo je zločinska imperialistična mentaliteta na Zahodu tlakovala že desetletja, ampak več o tem v drugem prispevku.
Ekonomski sistem, v katerem ljudje izgubljamo osebnost, dušo in mir, ni le sistem, ki se uravnava na podlagi splošne mentalitete družbe, ampak mentaliteto neposredno kroji in uravnava s pomočjo zlorabe najbolj nizkotnih človeških značajskih lastnosti, kakršne so bile uprizorjene in ubesedene tudi v zadnji oddaji Tarča med burnim prerekanjem o vsebini koalicijske pogodbe bodoče vlade. Razburjenje povzroča sum, da največja koalicijska stranka Gibanje Svoboda kljub temu, da ji predseduje uspešni podjetnik, podpira težnje stranke Levica bistveno bolj, kot je domača kapitalistična sekta upala, zaradi česar si pulijo lase v paniki, da bodoča vlada pravzaprav spreminja družbeni in ekonomski sistem v socializem. V okviru neoliberalnega ideološkega modela ni prostora za hipotetične aleksandre dopliharje, ki opravljajo razna človeku potrebna, razvojno smiselna, ustvarjalna, presežno inteligentna, koristna in humana dela. Sistem jih v vulgarni tekmi povprečja ter raznih investicijsko privilegiranih in sponzorsko dobro promoviranih vsiljenih produktov na trgu izloči z vzvodom ekonomskega nasilja! Mnoga človeku potrebna in razvojno smiselna dela si lahko privoščijo opravljat le osebe, ki se niso uspele še povsem dehumanizirat in prilagodit materialistični praznini eksistence. Takšen duhovni luksuz si lahko privošči le peščica zaradi dovolj dobre osebne eksistence ali šele po upokojitvi, v kolikor so se do zadovoljive pokojnine dokopali. Prostovoljci brez ugodnega finančnega ozadja so podvrženi hudi izčrpanosti in stresu, zaradi česar postane uveljavljanje smiselnega in humanega dela zlahka pekel, ki ga je težko zdržat brez globoke vere v smisel.
Neoliberalna ideologija ljudem, ki opravljajo razna humana in koristna dela kot porazno plačana ali celo neplačana delovna sila, ne namenja nobene posebne pozornosti, kaj šele pomisleka, da bi morali ravno ti posamezniki uživat ustrezno eksistencialno oporo. Ne le da ideološko niso zanimivi, ampak celo ogrožajo mentalno stanje robotiziranega posameznika, ki je v mehanizmu varovanja svoje notranje praznine in gneva do vsega, kar spominja na osmišljenost onkraj materialistične patologije, na las podobno vedenjskim vzorcem narcistično motene osebe. Kapitalistična patologija na primer sugerira ploskanje zdravniku v zasebni ordinaciji, ki gara od jutra do mraka, pri čemer ga k “pridnosti” vodi sla po materialnem bogastvu, ki naj bi njemu in hipotetičnim potomcem omogočilo čim bolj popolno varnost v prihodnosti. Strah pred zasužnjenostjo ali popolnim eksistencialnim propadom je ključen kapitalistični vzvod poganjanja sle po presežnem premoženju, ki se nikoli ne konča. Globaliziran neoliberalni sistem potrebuje revne države in revne sloje, ki jih tudi po potrebi ustvarja. Potrebuje sužnje, ki na trgu ne morejo enakopravno soustvarjat pogojev produkcije in dela, predstavljajo pa tudi propagandno podobo groze, ki potiska človeka na pot razčlovečenja ob kroničnem pehanju za kapital. Vse karierne ambicije postanejo podvržene prioriteti kapitalskega preboja, vsebina in smoter se umikata v ozadje pomena. Na drugi strani je tudi nujno vzdrževanje zadostne kritične mase srednjega sloja, ki shaja za silo, a so zavoljo prizorov groze absolutnega propada tiho in pokorno šljakajo od jutra do zore s samotolažbo, da jim gre glede na brezmejno mejo verjetnosti slabega kar dobro v življenju, pa magari s pomočjo antidepresivov, ki jih ob zadostno kakovostnem in osmišljenem življenju ne bi potrebovali, a jih nenasitni trg ponuja vsakomur, ki prvič pojamra v splošni ambulanti. Potrebujemo funkcionalno delovno silo, ki podjetnikov ne obremenjuje z bolniškimi odsotnostmi, za človeka nam pa dol visi! Zdravnik, ki se zgrudi sredi hodnika, ker mu je odpovedalo srce, je v skladu s sodobno kapitalistično doktrino žalujoče pospremljen k zadnjemu počitku s pohvalnimi javnimi besedami, kako garaško se je gnal za uspeh podjetja od zore do noči in je bil pravi zgled za sodobni pojem kariernega uspeha in definicije požrtvovalnosti. Neoliberalni ideologi se ne zgrozijo ob takšnem prizoru in si ne dopustijo doumet, da si nihče ne želi, da bi jih obravnavali izčrpani, zadrogirani, deloholični, nevrotični, adrenalinsko naspidirani in robotizirani preobremenjeni zdravniki, ki preštevajo storitve in se po logiki stvari raje kot v javnem zdravstvu s stalno plačo gonijo na življenje in smrt v zasebnih ordinacijah, kjer poleg maničnega preštevanja opravljenih storitev lahko preštevajo še zavidljiv dobiček. Ne, hvala! To je popolna izrojenost smisla življenja, pri čemer je poslanstvo dela degradirano na pojem stroja, ki proizvaja le dobiček gospodarju ali sebi.
Zdravnik je v ZDA, ki predstavljajo zibelko ideologije, ekonomskega sistema in mentalitete, kakršno smo z vstopom v EU in NATO precej nategnjeni in nalagani uvozili v Slovenijo, degradiran na povsem nemoralno bitje brez osnovne etike, pomaknjen na nivo enega izmed kapitalistov, ki prioritetno deluje za profit in mu pri tem ni mar za številne državljane, ki trpijo in prezgodaj umrejo, ker si ne morejo privoščit zdravljenja. Zdravnik je potisnjen v vlogo morilca, ki zgolj nudi mehanične storitve in predpisuje zdravila tistim, ki si ta privilegij lahko finančno privoščijo. Za zdravnika je tako moralno izrojen položaj izredno stresen. Vulgaren kavbojski kapitalistični sistem skuša omilit zdrave človeške duševne občutke za samoohranitev, ki ne more daljnoročno in recipročno uspešno funkcionirat brez brižnosti do sočloveka, na način, da subjekt vulgarne sebične patologije čim bolj odmakne od vsega, kar opozarja na njegovo moralno izrojeno podobo. Zdravnik je umaknjen v ordinacijo kot nekdo, ki zgolj opravlja delo, medtem ko storitve obračunavajo administratorji. Administratorji odklanjajo pomoč siromašnim, tako da nihče za pomoč ne prosi zdravnika osebno, ker je izoliran, nedosegljiv in umaknjen od ljudi. Podobno, kot se soljudem v stiski umikajo upravičeno slabovestni bogataši in kdaj pa kdaj po svoji volji za prašenje slabe vesti, izogibanje davkom in bednim poskusom izboljšanja javne podobe donirajo drobiž v dobrodelne namene. Malo muje za veliko brezplodnega čvekanja o filantropiji. Zdravniki v ordinaciji vedno bolj komunicirajo s pacienti kot roboti, ne da bi jim pogledali v oči. Kratko in jedrnato. Osebno sem si do zdaj vedno privoščila mali eksperiment, ko sem bila prisiljena v plačljivo brezosebno “storitev”. V ambulanti sem začela zdravniku ali zdravnici najedat s spraševanjem, koliko stane storitev in zakaj. Vsak predstavnik bele halje do zdaj me je na hitro odpravil s krilatico za bedake, da bom vse poravnala v administraciji. On nima nič s temi zadevami, ki se tičejo denarja. Nisem se predala in hotela sem slišat iz ust osebe s posebnim poslanstvom, da zdravi človeka, koliko stane jebena storitev, koliko material za storitev itd., ker so seveda vse cene brezsramno zasoljene. Hotela sem, da me pogleda v oči in sam ubesedi in sebe tudi sliši, ko izgovarja to vulgarno, barbarsko in nezaslišano oderuštvo, ki si ga privoščijo zasebni izvajalci medicinskih in zdravstvenih storitev, odkar zdravnikov, ki bi se smeli celo javno preizpraševat o pomenu etike, ne srečamo več. Rezultat mojega eksperimenta v vlogi težavne pacientke, ki gnjavi delovne ljudi z zoprnimi vprašanji, je bil vedno enak. Izmikanje pogleda v oči, drdranje navodila, kje bom pač plačala in beg iz ordinacije, ker zoprna pacientka ne odneha z neprijetnim brbljanjem. Ja, čisto vsak je zapustil ordinacijo in zaloputnil z vrati, še preden bi se spokala nadležna pacientka. Neznosna situacija, kajti morala se v praksi ne spreminja zgolj s pomočjo barbarske ideologije. Vsi se je bolj ali manj ozaveščeno zavedamo. Vse ostalo je beg pred samim seboj. Zato ni nenavadno, da se še nikoli v zgodovini svojega življenja nisem naposlušala tolikšnega obilja jamranja zdravnikov zaradi občutka pomanjkanja spoštovanja, kot se ta fenomen pojavlja v zadnjih desetletjih, ko se privatizacija zdravstva in nedostopnost zdravljenja rapidno širita. Želeli bi spoštovanje, kakršnega so nekoč uživali zdravniki. Želeli bi spoštovanje, kakršnega je zagotovo užival do zadnjega dne dr. Aleksander Doplihar. Za občutek spoštovanje gre. Ja, to vsi zelo dobro razumemo, ampak nekateri tudi razumemo, da si spoštovanja v okviru delovanja neoliberalne vulgarizacije in dehumanizacije ni mogoče prislužit. Spoštovanje namreč pomembno definira vzrok za delovanje in način, nikakor in nikoli delo samo po sebi, kaj šele kakršno koli delo, magari človeku škodljivo in nesmiselno, da le prinaša dobiček.
Ko so porušeni vsebinski kriteriji dela in vsebinske kriterije nadomesti logika profita, ni nikjer nobenega spoštovanja do česar koli in kogar koli več. Vsi postanejo le prodajalci krame in storitev za profit in to je vse. Vsi postanemo le dehumanizirano sredstvo za doseganje profitabilnih ciljev, neprofitabilni čudaki pa predstavljajo luzerje ne glede na vsebino. Citiram definicijo za propad človeškosti in človeštva. Ob vsej proizvodnji, ki nam uničuje planet, se uniči ne le odnos do človeka, ampak, ironično, tudi do proizvodov. Številna podjetja uničujejo proizvode, ki jih na trgu ne uspejo prodat po določeni ceni, medtem ko si prenekateri ljudje ne morejo privoščit nakupov za najnujnejše potrebe, kaj šele za prgišče radosti, ki predstavlja pomembno motivacijo v življenju. Pod politiko trga kot edine religije tudi noben proizvod v resnici nima vrednosti, saj jih ne izdelujejo obrtniki z žarom v očeh in veseljem ob ponosu na dokončan izdelek, ki ga kupi nekdo, ki zazna točno ta žar v očeh izdelovalca in temu primerno izdelek uporablja in neguje. Ne, patološka industrializirana blaznost proizvodnje temelji na neodnosu do ljudi in stvari, ki so iz dneva v dan zamenljive in nikoli zadovoljive. Na pogorišča in smetišča roma na tone oblek, hrane in tehnoloških izdelkov s profitabilnim ciljem ohranjanja cenovne vrednosti izdelkov na trgu in posledično navidezno “ugledne” znamke proizvodov. To je popoln moralni zločin in človeštvo, ki zagovarja in vzdržuje takšen ekonomski sistem, je navadna drhal, hunta barbarov in psihopatov, ki si zasluži temu primerne logične destruktivne posledice svoje brezmejne neumnosti ter odsotnosti kulture in duha. Morala namreč ni nekaj sicer nepotrebnega, kar služi človeku le za okras, ampak vsebuje povsem funkcionalne samoohranitvene lastnosti ob spoznavanju logike recipročnosti ter smisla, ki presega le animalni zakon plena in plenilca v divjini.
Višjega smisla od materializma neoliberalni ekonomski ideolog dr. Janez Šušteršič na njegovo žalost očitno ne pozna. V zadnji Tarči, v kateri je nastopal kot opozicija stranki Levica, ki jo je v studiu predstavljal Miha Kordiš, je ob razburjenem pričkanju zaradi napovedanega progresivnega obdavčevanja nepremičnin posebej zaskrbljeno opozoril na ljudi, ki so večino življenja varčevali, da bi si kupili hišo ali stanovanje, da bi se po njegovih besedah zavarovali pred možnim propadom v prihodnosti. Kot zgleden demagog vulgarne barbarske ideologije je uprizorjeno brižnost do varnega preživetja ljudi opremil s kritiko zapravljivosti za neke neumnosti namesto zglednega varčevalnega stiskaštva lastnih jajc. V njegovem svetu obstajajo na eni strani ljudje, ki celo življenje prazno in skromno životarijo s plemenitim ciljem, da bodo zgradili hišo ali kupili stanovanje, na drugi strani pa obstajajo neodgovorni jebivetri, ki zapravljajo denar za neumnosti. V svetu Janeza Šušteršiča in oseb z enako osebnostno, duševno in duhovno strukturo ne obstajajo osebe, ki bi znale same s seboj kaj pametnega, zanimivega in doživljajsko relevantnega počet v prostem času, kot da pač zapravljajo denar za nepotrebne neumnosti. V skladu z ideologijo prostega trga in neoliberalizacijo življa v tem svetu ni ljudi, ki bi bili radovedni, živeli s kulturo, hobiji, ustvarjalnostjo, druženjem in povezovanjem z ljudmi. Ne, v tem svetu obstajajo le popolnoma prazni, nekultivirani, neradovedni in neustvarjalni odtujeni ljudje, ki le bolščijo v steno ali se kronično drogirajo s šopingom za neumnosti, v kolikor imajo preveč denarja in prostega časa. Takšne ljudi je treba dobro pojahat, da bodo od jutra do mraka garali za nizek dohodek, njihov ključni smisel in cilj pa bosta v varčevanju za osnovno socialno varnost – za dom in prehrano. Preklet zapravljivec, ki bo skušal ohranit in celo razvijat človeka v svoji animalni lupini, naj bo kaznovan in naj ostane brez strehe nad glavo. Obsodimo ga kar na smrt. Na vislice s prekletimi zapravljivci?! Le bogati špekulanti, prodanci in dediči se lahko magari le prskajo po riti in smetijo, pa jim ne bo nihče pridigal, kako bi morali preživet svoje mizerno nekoristno bivanje na planetu Zemlja. Od kod takšna mržnja do ljudi, ki ne želijo preživet življenja le za varčevanje za gradnjo hiše in nakup kante na štirih kolesih, ki povzroča hrup in onesnažen zrak? Odgovor je preprost. To je gnev intelektualno in mentalno zanemarjenih in povsem otopelih ljudi, ki jih trga v drobovju ob pomisleku, da dejansko obstaja v življenju nekaj več od golega mehanskega životarjenja in uporabe materialnega. Med življenjem zgolj za krožnik polente in hišo, ki predstavlja nekomu dom, in življenjem za kopičenje desetih hiš, dvajsetih avtomobilov, jadrnic in drugega kapitala, ki ne služi ničemur smiselnemu v življenju posameznika, ni nobene razlike. Oboje je dovolj izključno animalno, da je za človeka absolutno preveč prazno. Socialna država, ki ne malikuje le materializma in potrošništva ter vsem omogoča dostopen dom in druge osnovne potrebe, da bi v življenju razvijali, doživljali, spoznavali in izrazili še kaj bolj smiselnega od gole animalne bitke za teritorij, zatočišče in hrano, predstavlja nočno moro animaliziranim in robotiziranim ljudem, ki si brez bitke za dobrine ali kopičenja materialnega ne zmorejo in ne znajo predstavljat življenja, v katerem bi se znašli kot spoštovanja vredna bitja. Če finančni uspeh brez vsebinske presoje ne predstavlja kriterija za domnevni uspeh človeka vsaj formalno, se bodo počutili povsem ničvredni, saj njihovo pehanje ne bo niti potrebno, kaj šele pomembno. Pokazat bi morali predvsem sebi pred ogledalom bistveno več. V skladu s kapitalistično manijo je tudi na kariernem področju pomembno le to, kako se kdo znajde znotraj klientelističnega in legalizirano koruptivnega delovanja, kar rezultira v visokem položaju moči in dobička. V družbi, ki ni prioritetno finančno tekmovalna, pa se lahko razvije sveta groza, da v ospredje spet stopi človek in njegova vsebina! Prostitucija na vseh ravneh postane kvečjemu socialni in duševni problem, nikakor pa povsem sprejemljiva in priporočljiva pot do “uspeha”. Želja po spoštovanju je brezmejna, ne pa tudi nujno volja, da bi postali do spoštovanja upravičeni ljudje. Ko se Janez Šušteršič precej komično pritoži, ker je bil bojda nekje in nekoč od nekoga ozmerjan za neoliberalnega prasca, mu ne zmanjka volje do jamranja zaradi nezaslišanih žaljivk, ne izkaže pa nobene volje, da bi se zamislil, od kod in zakaj je deležen tolikšnega besa. Kot da se ne zaveda, da zagovarja in veruje v ideologijo, ki številnim ljudem ne omogoča niti približno enakovrednih možnosti za samouresničevanje, medtem ko se nekateri drugi valjajo v preobilju kapitala, čeprav dolgočasijo sebe in človeštvu povzročajo več škode kot kakršne koli koristi, kaj šele smisla. Šušteršič je oseba, ki se pojavi v pogovorni oddaji Faktor in mirno izjavi, da bomo ljudje pač v prihodnosti navkljub tehnološkemu napredku delali za razne gospodarje še več. Pozabil je omenit, da prenekateri že zdaj delajo preveč, predvsem zaradi strahu, da bi izgubili delo in magari sramotno nizek dohodek, na drugi strani pa vedno več ljudi ostaja brez dela ali se brez osnovne socialne varnosti lomijo kot prekarna delovna sila. Zaposlovanje se pač ne splača, samostojnih podjetnikov, ki jim narava dela narekuje neodvisnost od enega podjetja pa so podvržena popolni odsotnosti zagonske finančne podpore. Razosebljena delovna sila predstavlja le strošek. Nič človeškega. Šušteršič je oseba, ki ob teh dejstvih skomiga z rameni, kot da govori o neki od boga dani usodi, ki se ji moramo klanjat, saj se pameten človek vendarle ne upira bogu, ampak mu služi in se kvečjemu čudi, kako čudna so lahko pota gospodova. Hlapčevski odnos do stvarnosti, ki majhno postsocialistično državo vodi le v postopni propad. Državljani Slovenije, ki smo še živeli v Jugoslaviji, se ne glede na pozitiven ali negativen odnos do bivšega sistema, vendarle spomnimo tudi tega, kaj smo izgubili. Ne spomnimo se le tega, česa smo se hoteli znebit in kaj smo želeli pridobit. Nismo se namreč znebili tistega, česar smo se hoteli znebit (klientelizma, neenakih možnosti, politične nedemokratičnosti in miniranja svobode izražanja), smo pa izgubili osnovno socialno varnost, kulturo, inteligenco in socialno življenje, v zameno pa fasali predvsem preveč trgovin, prometa, tehnologije in turistov na grbo. Kakovost življenja je mizerna in prazna znotraj vseh slojev družbe. Zgodil se nam je popoln nateg in še bolj popoln rop države!
Kaj neki skrbi Iva Boscarola, da je prišel v oddajo Tarča opletat s takšnimi vulgarnimi neumnostmi, domnevno zaskrbljen za Slovence, ki jim hiša predstavlja nekaj svetega, kot se je izrazil. Jah, res je, gospod Boscarol, prenekateri Slovenci so prava sramota lastni državi. Pri hiši in avtu se konča smisel za sveto pri povprečnem Slovencu. Oseba, ki bleja o svetosti, ko govori o hiši, avtomobilu in drugih namišljenih lastninah, je izrojeno bitje z resnimi težavami v duhovnem razvoju. Boscarol je prišel v oddajo državljane strašit, da jim bodo grozni socialisti obdavčili domove in tiste hiše, ki so jih večinoma zelo poceni itak zgradili še v socialistični federativni republiki Jugoslaviji! Danes si redko kdo lahko privošči gradnjo hiše in vikendov. Joj, kako se šele bojijo davkov tisti, ki so za drobiž kupili stanovanje po Jazbinškovem zakonu, medtem ko so bili drugi diskriminirani zaradi zločinsko izvajane denacionalizacije v procesu zločinske privatizacije državnega premoženja. Ogabno! Vsem prisebnim je bilo že pred predvajanjem oddaje Tarča jasno, da gre v koalicijski pogodbi bodoče vlade za uvajanje progresivnih davkov na nepremičnine, premoženje in plačila zdravstvenega zavarovanja, kar je brez dvoma edina pravična in konstruktivna sistemska rešitev. Da ne gre za obdavčevanje skromnih bivališč!
Komu gre torej košček pravičnosti tako zelo v nos, da zlorablja medije za zavajanje in strašenje naivnega plebsa?! Tisti peščici premožnejših, ki neradi slišijo, da so pravzaprav profiterji nepravičnega in neenakopravnega ekonomskega sistema. Ivo Boscarol je podjetnik, ki je tudi s pomočjo državnih subvencij ustvaril in vodil uspešno podjetje in ga na koncu prodal Američanom. Predvidljiv konec zgodbe za Slovenijo. Vse, kar je počel, je počel zase in sebi v dobro. Prav gotovo ni bila prioriteta blagor slovenske skupnosti. Ampak on in vsi njemu podobni pojmi uspeha bi radi uživali poseben ugled in spoštovanje, kot da predstavljajo revolucionarnega heroja države ali močno intelektualno kapaciteto narodne zavesti. Po dobičkonosni prodaji podjetja nas je podjetniška veličina prišla pred kamere opozorit, da bodo neki pohlepni primitivci, ki živijo za hišo in imajo resno pomešane krščanske pojme svetega, prišli z vilami in sekirami razgrajat pred parlament. Verjetno je imel v mislih predvsem uboge pohlepneže, ki so si zaradi razprodane Slovenije nagrabili številna stanovanja le za kovanje dobička, kar bi moralo bit drastično omejeno in prepovedano! Lahko rečem le to, da mi je žal, ker Boscarol in številni uspešni podjetniki nimajo nobenih bolj pametnih in plemenitih idej, kako bi se predstavljali Slovencem, razen da kronično razsajajo s primitivizmi v skladu z imperialistično neoliberalno kavbojsko doktrino, ki nas ne more peljat nikamor drugam kot novi katastrofi svetovnih razsežnosti naproti. Ivo Boscarol, nekdanji predlagatelj obdavčevanja posameznikov brez otrok, me še nikoli ni očaral po človeški plati, ostalo me pa prav malo briga!
Ministrstvo za solidarno prihodnost, še en domnevni vir spotike, še kako potrebujemo. Potrebujemo ga kot simbolno in operativno vrednoto z jasno naglašenimi prioritetami, pod kar brez dvoma spada stanovanjska neprofitna in profitna politika ter dostopnost domov za ostarele. Posebno solidarno pozornost pa potrebuje tudi povsem izrojena politika do migrantskih in domačih delavcev (po tovarnah). Tudi ločenost osnovnega šolstva in visokega izobraževanja je dobra poteza. Veliko dela bo imel očitno minister za šolstvo, če bo svoje poslanstvo dojemal resno in odgovorno, glede na to, da se že v okviru vzgoje in izobraževanja pospešeno razvija povsem podrhaljeno vzdušje ob naraščanju nesocializiranih, zagrizeno tekmovalnih in nasilnih otrok. Subtilni otroci potrebujejo dandanes še posebej okrepljeno dozo solidarnosti, za kakršnega so oropani v Zahodnem svetu, kjer so postali tekmovalnost, nasilje, egoizem, neumnost in pohlep ustoličeni kot “vrednote”, ki poganjajo družbeni in ekonomski sistem.
Močno upam, da bodo pohvalne napovedane socialne reforme bodoče vlade čim bolj in čim hitreje zaživele v praksi. To izjavljam z optimistično naivnim upanjem, da še ni prepozno za nas.
Simona Rebolj 