Otroci se zmerjajo, pretepajo in streljajo, odrasli pa debelo gledajo, moralizirajo in nič ne razumejo

Sošolci in sošolke trinajstletnika, ki je v Srbiji planirano streljal na izbrane sošolke, sošolce, varnostnika in učiteljico zgodovine, mirne vesti razlagajo, kakšen piflar je bil fant, in da so ga redno klicali “grebator”.

Zdaj, ko je fant zagrešil množični poboj in ubil osem učencev ter varnostnika, se nevzgojenim smrkavcem zdi povsem varno, da razlagajo, kako so izvajali verbalni bullyng nad sošolcem, ki je bil sicer na njegovo žalost superodličnjak. Pravi up bodočega dovršenega robota. Dosegal je visoke rezultate tudi na tekmovanjih iz matematike in zgodovine. A glej ga, zlomka! Učenec, ki je sicer redno stresal petice iz rokava pri zgodovini, je pred kratkim fasal šus. Zato zdaj posebej poročajo, da je streljal na učiteljico zgodovine, ki je superodličnjaku zalimala na čelo sumljivo slabo oceno, ki se v primeru piflarja prav gotovo ne zgodi kar tako, brez nenavadnega razloga, ki običajno nikogar nič ne briga. Nikogar ne briga, ali je učiteljica morda obračunavala z učencem preko ocenjevanja, kar se po šolah redno dogaja! Kako? Zelo preprosto. Če antipedagog spravi učenca v hud stres, ker oddaja izrazito negativno energijo in se do učenca obnaša očitno nenaklonjeno, bo učenec zlahka doživel v stiski blokado in piflarija bo izpuhtela v meglo. To se je zgodilo že marsikomu in tudi meni enkrat v osnovni šoli. Slučajno ravno pri zgodovini, ki jo je poučevala pedagoško, psihološko in značajsko totalno nesposobna in mentalno nedorasla oseba, ki se je kitila s formalnim nazivom učiteljica. Ni bila edina in nič posebnega. Povprečna pedagoška diletantka. V vsakem primeru je radikalno ali celo nenadno poslabšanje učnih rezultatov alarm za presojo o čustvenem stanju šolarja, ne glede na vzrok za radikalno spremembo v redovalnici. In nikoli ni konstantno odličen učni uspeh znak, da je učenec zagotovo brez problemov in resnih duševnih stisk, saj neoporečna pridnost lahko pomeni tudi akt zatekanja v pridnost kot beg pred soočenjem z notranjo praznino, nesmislom ali bolečino. Lahko pomeni tudi hud pritisk na šolarja s strani staršev, da se tekmovalno peha za najvišje sistemsko potrjene rezultate.

Nesposobnih, nerazgledanih, neempatičnih in pedagoško diletantskih učiteljev in učiteljic ne pozabiš nikoli! Enako, kot si za vekomaj zapomniš preredke res nadarjene učitelje in vzgojitelje, ki niso zgrešili poklica. Učiteljski poklic je po defoltu pomemben!!! Nedopustno je, da je toliko nenadarjenim učiteljem, socialnim delavcem in psihologom dovoljeno delovat na poklicnem področju, kjer povzročajo mnogo več škode kot koristi, a to je dandanes običajna praksa na skoraj vseh področjih dela, ki ni in ne more predstavljat v neoliberalnem sistemu nikakršne vrednote (droben medklic, zakaj od mene ni bilo ne duha ne sluha s kakšnim traktatom za praznik dela). Ker je negativna selekcija povsod vedno močnejša, so tudi dobri učitelji in učiteljice običajno jebene stranke in kvečjemu žrtve mobinga s strani povprečnega in podpovprečnega kadra, ki se zbira v zbornicah kot krdelo komolčarjev, ki jamra le zaradi prenizkih plač. Zakaj to posebej poudarjam? Zaradi Zahodnega trenda, ki učiteljski poklic in vse ostale poklice na šolah (tudi psihologe in socialne delavce) do skrajnosti podcenjuje in posledično podplačuje, s pomočjo zakonodaje pa so kadrom vzgojno-izobraževalnih institucij odvzeli tudi skoraj vse pravice za kakršne koli ustrezne disciplinske ukrepe v odnosu do šolarjev in njihovih staršev. Takšna zakonodaja v imenu otrokovih pravic deluje kot potuha kadrom brez kakršne koli avtoritete in ustrezne usposobljenosti za ravnanje z nasilnimi ali celo psihopatskimi mladoletniki. Temu primerno narašča in se množi pojav bullynga, pri čemer lahko poči film do neslutenih razsežnosti tako žrtvam bullynga, kot lahko bullyji stopnjujejo svoj frustriran in neuslišan klic po ustrezni pozornosti. Ustrezna pozornost pa prav gotovo ne pomeni, da se uprizarja le brezplodno klepetanje, zgražanje in jamranje odraslih pedagoških, osebnostnih in psiholoških brezveznikov brez avtoritete. In kaj lepšega za nesposobne kadre, kot da se skrivajo za zakonodajo, ki jim bojda diktira, da ne morejo in ne smejo storit ničesar. Idealni pogoji za diletante in popoln pljunek med oči ustreznim avtoritetam, ki jih otroci potrebujejo, tudi in predvsem za občutek varnosti in upravičenega spoštovanja do odraslih.

In, neverjetno! Mladoletni množični morilec je bil res očitno tudi žrtev nasilja, kar je rezultiralo v preklani ustnici in prijavi policiji. Mediji nam poročajo, da je policija odločila, da posebni ukrepi niso bili potrebni. Konec zgodbe. Ali se tudi fantu ni zdelo potrebno posebno ukrepanje, bojda ni pomembno vprašanje. Nasilje se je očitno zgodilo na ulici, kar pomeni, da si lahko šolski kader in vsi centri za socialno delo na svetu oddahnejo, ker se bojda šole in nikogar na svetu nič ne tiče, kar se dogaja na ulici! Čeprav se, podobno kot pred kratkim v Celju, mlatijo vrstniki iz določene šole, šola bojda nima nič pri tem. Ne le to! Fantovo slabo počutje je bilo šoli znano tudi med šolskimi zidovi, saj je prosil za premestitev v drugi razred zaradi nesprejetosti med sošolci. A nihče se ne počuti več odgovornega za nič. Pomembno je, da mine idiotski šiht, v katerega smisel nihče več ne verjame, in da je na koncu meseca plača na tekočem računu.

Kaj je pa naša moralna in operativna dolžnost? Ah, nič posebnega. Najbolje je, da se pridružimo izjavljanju moralističnih kretenizmov in sodelujemo v puhličarjenju kot zgledne intelektualno in mentalno podhranjene budale. Priporočljivo je na primer izrekat floskulo tipa: “Ooooh, zgrožena sem! Ne morem verjet, da je otrok sposoben storit kaj takšnega! Nepredstavljivo!” To zgolj za začetek, da se predstavimo kot moralno osveščena bitja, ki so nam nemoralne grozote povsem tuje, saj smo zabiti kot kante! Blagor ubogim na duhu. Kdor si ne zmore predstavljat, kako se lahko kaj takšnega zgodi tudi in še posebej v glavi otroka, v resnici ni zrel niti za pogojno dobrega starša, kaj šele pedagoga, ampak pustimo podrobnosti ob strani. Zdaj je čas za floskularjenje in maziljenje moralistične samopropagande. Še bolj pomembno je, da znamo po političnih in posledično medijskih navodilih identificirat ključni vzrok problema. Internet je vsega kriv! Promocija nasilja na vsakem koraku, a veste. Tako preprosto je to. Prizori nasilja in nasilne spletne igrice so krive. Kako krasno, mar ne?! Predzgodba z vprašanjem, zakaj in kako se nekateri znajdejo na internetu ob določenih spornih vsebinah sebi v navidezno uteho, nekateri drugi pa ne, ker čutijo potrebo po povsem drugačnih vsebinah, bojda ni pomembno. Vsi starši na svetu s cvetoberom pedagoškega in psihološkega kadra, ki dopuščajo, da šole niso niti varne, kaj šele da bi predstavljale resno vzgojno-izobraževalno institucijo, si lahko oddahnejo in odkorakajo na šiht kot zgolj žrtve nekih malih ali velikih norcev, ki jih vzgaja samo še internet! V Ameriki imajo na voljo še en krasen izgovor o dostopnosti orožja, zaradi česar šolarji že kar redno obračunavajo s sošolci in učitelji s pištolami. Tudi aktualni srbski primer je podoben, saj je šolar redno vadil streljačino z očetom, ki je posedoval orožje povsem legalno. Pa vendar še vedno obstaja neizpodbitno dejstvo, da niti zaradi internetnih spornih vsebin niti zaradi prisotnosti orožja v domačem okolju, kar je v Ameriki skoraj običajno, večina otrok in odraslih ne strelja na soljudi kadar koli so pretirano užaljeni ali jezni. Vendar to dejstvo nikakor ne pomeni, da ni prisotno trpljenje zaradi sistemske arogance in skrajno arogantnih kadrov, ki bi morali brižno in profesionalno skrbet tako za disciplinski aspekt kot za izobraževalni in socialni aspekt v okviru vzgojno-izobraževalnih institucij. Trpljenje ne rezultira le v radikalnih izbruhih nasilja, ampak tudi v samomorih mladih, kar pomeni le nasilje, ki ga nosilec stiske obrne proti sebi. Ampak mi se le čudimo. Ojoj, kako je mogoče, da je odličnjakinja in domnevna bodoča karieristka iz zgledne družine storila samomor. Oprostite, ampak to je nekaj najmanj čudnega na svetu, v kolikor ste še prištevni in vsaj pogojno inteligentni, kar pomeni, da razumete, kakšnemu vzdušju, mentaliteti, intelektualnemu nivoju, sistemu in načinu delovanja smo podvrženi od šole do vstopa v primitivno in povsem nehumano psevdocivilizirano divjino na trgu dela.

In medtem ko postaja družba vedno večja brezumna drhal, se nemalo ljudi, že dodobra poneumljenih, veseli prihodnosti, v kateri jim globalistična hunta obljublja, da jim baje sploh ne bo več treba čisto nič mislit in razumet (že do zdaj večina razmišlja le na nivoju povprečnega tvita), ker bo baje namesto njih dokončno mislila in “ustvarjala” umetna inteligenca. Zato se le pomujajte!!! Hitro, hitro! Kajti zdaj bo vaše življenje drvelo še hitreje. Hitro boste morali sestavljat robotizirane sestavke in produciranje “fake news” klobasarij. Če se boste sami potrudili z lastnimi možgani še kar koli spackat vsaj z iq-jem paličnjaka, boste zaostajali za diktirano hiperprodukcijo in izpadli iz psihopatske igre. Ne boste postali uspešen in dobro financiran škodljiv kreten. Baje se mudi, od zore do mraka. Noben nateg ni dovolj prozoren, da ne bi uspel pri zadostni kritični masi ljudi s paleto skrajno enostavno izkoriščenih značajskih slabosti, ki se vedno znova obrnejo proti njim in nam vsem. In takrat začne vsa ta mentalno lena skrajno operativno pridna in škodljiva raja, ki se lahko veseli le samomorilne robotizirane stvarnosti (s čimer sploh nimam v mislih konkretnih robotov, ampak že dodobra robotizirane ljudi brez osebnega smisla), javkat, da so zgolj nedolžni zlorabljeni civilisti. Ne, pa niso! In ne, vsi tisti, ki se boste bojda neznosno čudili, ko bo celo vedno več otrok na takšen ali drugačen način streljalo na vas, niste nedolžni, moralni in pridni ljudje, ampak ste arogantni, nevedni in hlapčevski ljudje, ki nočejo opazit in razumet tistega, kar nam vsem leži pred nosom in kar bi morali razumet!

Močno upam, da bodo starši preminulih otrok v Srbiji tožili šolo, ki ni poskrbela ne le za osnovno varnost otrok, ampak ker so opustili vse nujne aktivnosti za ustrezno vzpostavljanje odnosa med vrstniki in odraslimi!!! Ker se v šoli ne naučijo nič koristnega in humanega. Tako je namreč v zadnjem strelskem napadu v ZDA storila ranjena učiteljica. Tožila je šolo za huronski znesek, ker ji ni bila zagotovoljena ustrezna varnost. Šola je v vsakem primeru objektivno odgovorna! Šola je objektivno odgovorna tudi za nasilje, ki se med vrstniki odvija izven šolskih prostorov. V kolikor namreč žrtve bullynga ne dojemajo šole kot varnega pristana, v katerem lahko svojo stisko izrazijo zaupanja vrednim sposobnim kadrom, pri čemer bo problem na ustrezen način razreševan, pomeni, da šola deluje tako zelo slabo, da lahko takoj zapre vrata!!! Zdaj se pa vprašajte, koliko šol, tudi in še posebej v Sloveniji, omogoča vsaj ustrezno varnost otrokom pri zavzemanju proti bullyngu?! Da pride do uboja, je zgolj skrajna možnost, pa še takrat, ko se zgodi skrajnost, poslušamo same nebuloze, ki neodgovorne šihtarje odvezuje vsake najmanjše soodgovornosti. Sramota!!! Če zgolj pomislim, da bi bila mama otroka, ki se iz šole celo ne vrne živ …. Ne razumem in nočem razumet staršev, ki kar dovolijo, da se jim otroci vračajo iz šole potrti, razžaljeni ali celo pretepeni in si ne zadajo za posebno poslanstvo, da mora takšna šola prenehat z obratovanjem takoj, razen če se znebijo kadrovskih gnilih jajc z imeni in priimki. Tako preprosto je to!!! Starš lahko namreč postane vsak manijak ali idiot. Zgovarjanje na vlogo staršev je totalen kretenizem. Imamo institucije v imenu profesionalnosti, ki naj bi otroke ščitile tudi pred škodljivimi starši in drugimi odraslimi škodljivci. Ali to razumemo ali živimo v tehnološko izpopolnjeni divjini, v kateri si lahko še najbolj oddahnemo le tisti, ki nimamo otrok. Hvala lepa za takšno prihodnost. Praznik dela smo bojda praznovali??? Kakšnega dela, zakaj in komu ali čemu na ljubo neki?!