Naj uvodoma pojasnim, da sem bila od nekdaj podpornica ideje o pravici do evtanazije za najhujše in povsem brezizhodne predsmrtne zdravstvene primere. Vendar pa se je ob posplošenem stališču, ki samo po sebi ne pojasnjuje ničesar o vzrokih in namenih stališča, treba nujno vprašat, kdaj, zakaj in s kakšnim namenom politika predlaga možnost evtanazije. Splošno stališče ima množica ljudi lahko enako ali nasprotno, vzroki in nameni za stališče pa so tisti edino pomembni vsebinski poudarki, ki v praksi edino in najbolj pomembno določajo, na kakšen način se bo nekaj izvajalo in kakšni bodo v stvarni praksi končni rezultati!
V primeru odločanja o evtanaziji smo pred vprašanjem, komu in zakaj se bo pomagalo, da bi na najbolj human način sam storil samomor s koktejlom posebej učinkovitih pripravkov ali da bi mu pri dejanju končanja življenja asistiral lečeči zdravnik. V Sloveniji se ravnokar odvija pospešena težnja k implementaciji evtanazije v zakonodajo, a brez ekskluzivne javne razprave v najbolj vročih medijskih terminih s številnimi resnimi razpravljalci z nasprotujočimi si argumenti iz medicinske stroke in področja etike. Težnja se odvija tudi brez jasne predstavitve zakonodajnega predloga, ki bi moral bit v pisni obliki zelo enostavno dostopen vsem državljanom brez najmanjše muje mučnega brskanja po spletu, saj gre vendar za vprašanje, ki po defoltu odpira vrata poligonu možnih zlorab za izvajanje navadnih umorov ljudi v hudih eksistencialnih stiskah! Gre za tako pomembno vprašanje, ki se tiče ne le vseh državljanov, ampak pomeni tudi resen prelom vrednostnega sistema posamezne družbe, da brez daljše resne javne razprave in morebitnega referenduma takšen zakon sploh ne bi smel sanjat o uvedbi! Kaj se sicer dogaja? Nič pametnega in odgovornega. Predvsem skrajno neokusno potiskanje vprašanja v popolno politizacijo, pri čemer se preko družbenih omrežij na veselje politikov odvija pogled na idejo skozi prizmo, kdo v Sloveniji sovraži ali podpira Pavla Ruparja, ali kdo zaupa in podpira retorično prijazno gospo Biserko Marolt Meden, ki je politično podprla kandidaturo Nataše Pirc Musar in postala v zahvalo zaposlena v predsedniškem kabinetu. Vrsto let na področju nujnega izboljšanja bolnišnične oskrbe, paliative ter dostopnosti do domov za ostarele ni nobenega premika, nobenega resnega političnega interesa, a za uvedbo evtanazije se ob rapidnem izničevanju ubožnega ostanka socialne države obeta čudežno neverjetna volja v teoriji in praksi. Zahodne države – vse ob radikalnem sesuvanju javnega zdravstva in potapljanju socialnega sistema ter ob krepitvi privatizacije – legalizirajo evtanazijo z zavidljivo vehemenco! Poleg veleslavne Švice – zibelke kopičenja zasebnega kapitala petičnežev, kjer tudi evtanazijo brezobzorno drago tržijo – je od leta 2022 dalje evtanazija legalna že v Belgiji, Kanadi, v nekaterih zveznih državah ZDA, v Luksemburgu, na Nizozemskem, na Novi Zelandiji, v Španiji, v Kolumbiji in v nekaterih predelih Avstralije. Prav neverjetno.
Mnogi državljani so povsem z lahkoto propagandno zavedeni celo na najbolj slaboumni populistični ravni, da se jim o vprašanju ne zdi vredno premišljat niti sekunde, ker je bojda dovolj, da se zavedajo le svoje politične opredeljenosti. Politična opredeljenost dveh polov pa seveda že dolgo ne funkcionira, v kolikor je sploh kdaj funkcionirala. Leva ali desna politična opredeljenost ne obstaja več in ni varen smerokaz za podporo ali nasprotovanje določenim družbenim in političnim spremembam brez uporabe vsaj ene lastne sive celice.
Naj najprej pojasnim, zakaj zgolj teoretično podpiram možnost uvedbe pravice do evtanazije? Verjetno si povsem enako kot večina podpornikov ideje predstavljam možnost uporabe evtanazije le v najhujših primerih neozdravljive bolezni, ki jo spremljajo nadpovprečno hude bolečine, kakršnih ni več možno s protibolečinskimi pristopi blažit niti do tolikšne mere, da bi oseba, ki je nedvoumno soočena z bližnjo smrtjo, vsaj pogojno dostojno in dostojanstveno zapustila življenje. Pravico do evtanazije razumem tudi kot izraz predhodne resnično prostovoljne in povsem prisebne težnje posameznika, ki za evtanazijo zaprosi. Vse omenjeno razumem kljub temu, da se zavedam, kako večino predsmrtno bolnih zazibajo v zadnji spanec že kapljice morfija in da se večina ljudi – navkljub bolečinam – celo morfija otepa ravno zato, ker se v zadnjih dnevih, urah in minutah oklepajo vsake sekunde življenja. Govorim tudi iz osebnih izkušenj z umirajočimi bližnjimi, ki so do trenutka predsmrtnosti od nekdaj zagovarjali evtanazijo in zase trdili, da ne želijo preživet niti minute v nepotrebnih predsmrtnih mukah. Govorim tudi o ljudeh, ki bi se zagotovo v času polnomočnega življenja odločili za prijavo k evtanaziji vnaprej, za čas hude ure, če bi zakon to omogočal. A se je v zadnjih dneh pred smrtjo njihovo prepričanje povsem obrnilo na glavo in nobena agonija ni bila dovolj huda, da bi pristali na najbolj običajno zadostno dozo morfija. Opozarjam na nevarnost oziroma nerealnost predloga o vnaprejšnji izraženi pobudi, ko o bližnji smrti še ni duha in sluha.
Vseeno razumem, da se ljudje v hudi stiski, ki resnično želijo končat muke, težko odločijo za samomor na “lastno roko”, kajti izvedba uspelega samomora brez strahu pred morebitnimi zapleti ob dodatnem trpljenju in agoniji, ni enostaven podvig. Premnogi lahko s pomočjo predhodno dogovorjene evtanazije tudi preložijo odločitev za samomor na čas, ko niso več pokretni in sposobni izvedbe odhoda iz življenja v trenutku, ki ga sami določijo. Razumem blagor, ki ga uživajo naši številni hišni ljubljenčki, ko jih brižno odnesemo k veterinarju, da bi jim na najbolj human in prijazen način olajšali predsmrtne muke. Zakaj je človeku onemogočena takšna možnost? Dejstvo pa vendarle je, da o usodi hišnega ljubljenčka odločamo lastniki živali! Ne gre za prostovoljno odločitev živali, ker o tem ne zmorejo odločat same, zato je nekaterim hišnim ljubljenčkom lahko resnično olajšano zgolj trpljenje v brezizhodnih predsmrtnih bolečinah, nekatere druge pa lastniki odpeljejo na humano usmrtitev, čeprav bi v resnici lahko ozdraveli ali so celo povsem zdravi, a nezaželeni. Kaj imam torej v mislih, ko govorim o Resnično prostovoljni odločitvi posameznika v situaciji trpljenja in brezizhodnega usihanja?
Mišljeno je, da so vzpostavljeni izredno učinkoviti mehanizmi regulacije in posledičen proces, ki bi zagotavljal najbolj optimalen nadzor nad vzroki za radikalno odločitev. V proces bi morala bit nujno vključena resna obravnava pacienta s strani psihiatrov, psihoterapevtov in socialnih delavcev, ki bi na visokem in predvsem od politične agende povsem neodvisnem profesionalnem nivoju preverjali posameznikovo duševno stanje in druge pomembne okoliščine, kar bi v zadostni meri zagotavljalo, da si pacient ne želi evtanazije bolj zaradi groteskno slabe socialne obravnave s strani zdravstva ali zaradi hude revščine ob nezadostni kakovosti javnega zdravstva nasploh ali morda celo zaradi občutka odvečnosti in bremena na plečih izčrpanih sorodnikov. Duševne stiske, motnje ali bolezni nikoli ne bi smele predstavljat utemeljenega razloga za izvedbo evtanazije, a se v državah z že uvedeno evtanazijo že dogaja točno to! V Belgiji so odobrili evtanazijo celo osebi s posttravmatskim sindromom pri triindvajsetih letih. Pred nekaj leti je povsem fizično nepoškodovana preživela teroristični napad. Tudi hujši primeri avtizma niso varni. Obravnava pacienta pred odločitvijo nikakor niti ne bi smela bit prepuščena le bolj ali manj prepričljivi kvalificiranosti zdravnikov, psihoterapevtov ali socialnih delavcev, ampak bi morala tudi nad kadrom, ki sprejema odločitve, izvajat reden nadzor skrbno izbrana in redno spreminjajoča se prepričljivo neodvisna strokovna komisija, ki se kadrovsko prevetri dovolj pogosto. Se vam zdi, da so omenjeni predpogoji samoumevni? Žal temu zagotovo ni tako.
V skrajno neoliberalni Kanadi, ki evtanazijo že omogoča, se je v medije prebil primer invalida, ki so mu odobrili evtanazijo, a si je kasneje premislil in širnemu svetu izpovedal svojo tragično zgodbo z najbolj nesprejemljivo možno poanto. Priznal je, da se je za evtanazijo odločil predvsem zato, ker ni več prenašal revščine in ker mu država ne zagotavlja zadostne oskrbe ob vseh bolečinah in ostalih potrebah zavoljo invalidnosti. Po prvem primeru so se začele podirat domine in primeri odobrene evtanazije, ob kakršnih so državljanom s ščepcem preostale empatije v kapitalistični norišnici lasje stopili pokonci, so se pričeli vrstit. Mediji so poročali o vplivu nezadostne zdravstvene oskrbe ostarelih, hudo bolnih in invalidnih s strani javnega zdravstva v Kanadi, zaradi česar država potiska kapitalistom nekoristne sužnje v smrt! Evtanazija postane predvsem varčevalni ukrep. Pojav se je zlahka interpretiral kot prebrisan vzvod, s katerim se izvaja legalizirane umore revnih državljanov, ki na trgu dela pač niso več uporabni, predstavljajo pa potratne uporabnike zdravstvenih in socialnih storitev, v kolikor bi bili sploh na voljo. Srhljivka je eskalirala v Kanadi, a v drugih državah situacija seveda ni nič drugačna. Tisto, kar se je izkazalo za najbolj nagnusno v primeru Kanade, pa je tudi popolna ignoranca oblasti do perečega vprašanja in kritik v javnosti. Karavana kar melje dalje, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Ko oblast s pošastmi dobička ob boku doseže svoj interes in ga uveljavi s pomočjo zakonodaje, se je treba zavedat, da bo jamranje po toči v primeru izrojenosti dobrih namenov povsem brezplodno. Aroganca, objestnost in egomanija kapitalskih plenilcev in karierno ponižnih oprod na položajih moči so namreč v dobi narcisizma brezmejni!!!
Zastavlja se torej relevantno vprašanje, ali sploh lahko zaupamo humanemu izvajanju evtanazije brez namernih grotesknih zlorab v kateri koli državi, ki ni (več) zadostno socialna, kar avtomatsko pomeni, da javno zdravstvo preko zdravstvenega zavarovanja ne zagotavlja dostojne bolnišnične oskrbe bolnim in ostarelim, oskrbe na domu, dostopnosti kakovostnih domov za ostarele ali celo oskrbe v bolnišnici! Ali lahko zaupamo strokovnim kadrom, ki si služijo kruh predvsem z izpolnjevanjem interesov dobičkarske monstruozne politike? Ali lahko verjamemo v učinkovito preprečevanje zlorabe sistema v državi, ki ni niti toliko več socialna, da bi vsakemu državljanu, ki opravilno ni zmožen več varno poskrbet zase, omogočala prijazno bivanje v varovanem domu s postrežbo in zdravstveno oskrbo? Ali lahko odločanje o evtanaziji zaupamo državi, ki ji predstavljajo ljudje v delovno neaktivni dobi le odvečen strošek in ki se pretvarja, da ni kapitala niti za dostojne pokojnine? Ali lahko zaupamo politiki, ki deluje v imenu državljanov, da ne bo zlorabljala evtanazije za razširjanje normalizacije umorov in na tak način poskušala uravnavat nehumano odsotnost socialne države, ki se odraža tudi v prenatrpanih domovih za ostarele in varčevanju pri bolnišnični oskrbi? Ali lahko zaupamo državi, v kateri vlada izrazito nehuman, duhovno podhranjen in izključno v profitabilnost usmerjen tekmovalni divji potrošniški sistem požrešnih korporacij? Ali lahko subjektivno presojo o prostovoljnosti objektivno gledano v danih razmerah razumemo kot akt prostovoljnosti?
Zdravniški ceh je prav tako podvržen zadregam. Nekateri imajo močne etične pomisleke že zgolj zaradi pojma usmrtitve, drugi etiko razumejo kot milost v primerih hudega trpljenja bolnikov brez možnosti epiloga z ozdravitvijo ali življenja brez nevzdržnih bolečin. Zavedat se moramo, da sta oba vidika interpretacije etike v odnosu do življenja in smrti povsem legitimna in nujno sprejemljiva za demokratično družbo. To pomeni, da bi zdravniki morali imet pravico do odločanja, ali bodo sodelovali pri izvajanju evtanazije v imenu svojega poslanstva ali ne! Še pred letom dni je dr. Alojz Ihan v svoji kolumni z naslovom O evtanaziji in pravici do samomora zastavljal vrsto vprašanj o sami izvedbi evtanazije in predvideval, da zakon na tako majavih in ubožno definiranih temeljih zagotovo ne bo sprejet. Problem pa je žal v tem, da je v današnjem času na Zahodu sprejet čisto vsak še tako bizaren ali monstruozen zakon, v popolnem navzkrižju z umevanjem človekovih pravic in humanosti, v kolikor ga politična globalistična hunta preprosto vsili!!! Objestnost predstavnikov kapitala in njihovih marionetnih politikantov je postala tako zelo psihopatska, da so že dolgo tudi demonstracije državljanov povsem ignorirane. Tako zelo, da celo v Franciji s pregovorno zgodovino revolucionarnega patosa demonstranti sprijaznjeno obveščajo, da bodo periodnično razgrajali po ulicah do naslednjih volitev (tokrat zaradi zvišanja starostne meje za upokojitev), ker preprosto ne premorejo več upanja v osnovno dostojnost politikov. Na takšen način oblasti na Zahodu povzročajo, da se demonstracij udeležuje vedno manj ljudi, ker se vdajajo brezupu. Vse priloženo pa pomeni, da bo brezup zlahka slej ko prej esklairal v prave državljanske vojne, kajti pošasti kapitala preprosto ne popuščajo, zato je razvoj zgodovinskih dogodkov in prelomov precej predvidljiv.
In ob vsem priloženem se tudi v Sloveniji sprejema zakon o evtanaziji brez resne javne polemike. Predlog zakona ni niti predstavljen natančno javnosti. Jebivetrskega odnosa do državljanov ni težko izvajat, ker večine ljudi podrobnosti preprosto ne zanimajo, dokler sami ne trčijo ob zagato ali tragedijo, kar vsaka oblast s pridom zlorablja. Med milostjo, ki naj bi jo predstavljala evtanazija, in potiskanjem ljudi v samomor z neoliberalnimi zlorabljevalskimi puhlicami na jeziku o prostovoljni odločitvi posameznika, je namreč diametralno nasprotna razlika. V Sloveniji se namesto resnega zanimanja za vsebino predlaganega zakona in možne posledice državljani na družbenih omrežjih le navijaško pričkajo, kdo bi rad umrl v miru in brez bolečin ter kdo zagovarja bogaboječo svetost življenja kakršnemu koli trpljenju navkljub. Državljani si celo domišljajo, da s tem izražajo svojo politično opredeljenost med dobrimi in zlimi. Težko si je zamislit hujšo naivnost, še težje pa je prebavit realnost, v kateri politikantski protagonisti odvratno zlorabljajo infantilen javni diskurz in spodbujajo državljane h glasovanju o osebno užaljenih in retorično strupenih. Briga me, kdo je zaradi česa užaljen ali ni užaljen, in kdo koga verbalno napada ali ne napada! Tudi od politikov bi morali zahtevat resno profesionalno delovanje in argumentiran diskurz, čeprav ne pričakujemo več nič! Na koncu vsaj zadostne razprave in pojasnil o zakonodajnem predlogu pa bi prisebni državljani brez dvoma zahtevali tudi referendum, ker na žalost zaupanje v državo ni več niti na zadovoljivi ravni. Ljudstvo ostaja edino upanje, četudi enako vedno bolj brezupno.
Simona Rebolj 
Komentiraj