Ko se ministrica za pravosodje v boju za ugled prekvalificira v zasebno detektivko

Afera ob razkritjih sumov o mafijskem delovanju pri nakupu bodoče sodne stavbe na Ministrstvu za pravosodje je preočitno izjemna in zelo pomembna za prihodnost v upanju na resen spopad z visoko korupcijo v političnih strukturah. Ne pomnim, kdaj bi se kakšna stranka – kot se to dogaja v aktualnem primeru stranke SD – tako hitro, histerično in agresivno želela znebit lastnega operativno pomembnega člana stranke, celo na ministrskem položaju. Ne pomnim, kdaj bi si stranka tako nediplomatsko panično prizadevala za brzinski odstop ministrice, ki bi preprečil, da bi se uprizorila sicer že s strani SDS napovedana interpelacija. Ne pomnim, kdaj bi si kakšen interpeliran minister ali ministrica naposled najbolj želel ravno to! Interpelacijo!

Interpelacija, na kateri bi ministrica Dominika Švarc Pipan lahko marsikaj podrobneje pojasnjevala, je brez dvoma v interesu državljanov! Želeli bi slišat čim več in čim bolj podrobno. Ne le zaradi dokazovanja ministrice o organiziranem protipravnem delovanju med politiki in drugimi politično nakadrovanimi funkcionarji ter zaradi resnih sumov o prisvajanju provizij, kot se ljubkovalno imenujejo navadne podkupnine! Pomembno je tudi vmesno razkrivanje narave in značaja v samo konkretno afero ne nujno neposredno vpletenih politikov in politično podprtih “poslovnežev”, kot se je na primer brezmejno izkazal že v zadnji oddaji Tarča nekdanji kriminalist, davčni svetovalec, promotor režima kapitala, nepremičninar in domnevni bodoči lastnik nove zasebne medicinske klinike Ivan Simič, ki je z nastopom še dodatno podkrepil nesnago o sebi, česar se sicer trudi na vse kriplje v očeh javnosti ravno znebit! Ampak bolj ko odpira usta, bolj jasno predstavlja svojo mentaliteto, ob kakršni si lahko le zatiskamo nos, ker smrdi kot razpadajoča gmota organskih odpadkov sama po sebi. Neverjetno je, kakšne neumnosti in podlosti izjavljajo politikantski grebatorji in bolj ali manj legalizirani lopovi v razčustvovani paniki, ker aktualni nastop v novi vlogi Dominike Švarc Pipan pač v sami simbolni naravi targetira gnilobo nedostojanstvene osebnosti!

Pretirano so se razburili tudi vsi tisti, ki so zelo verjetno že molčali ali sodelovali pri svinjarijah in predvsem požrli tudi kakšno obilno gmoto dreka na svoj račun in se kooperativno potuhnili za ohranitev položaja ali podkupnino v obliki dobro plačane službe, napredovanja ali dostopa do mamljivega posla! Vsi ti mali, realno nekompetentni in osebnostno skrajno bedni človečki, ki se vlačijo že leta in leta v prevelikih čevljih po sferah, ki obetajo položaje moči, so se že povsem navadili, da si ne morejo obetat nobenega realnega spoštovanja od kogar koli na svetu, razen morda s strani skrajno naivnih in intelektualno podhranjenih volilcev, ki se jim nasmihajo, jih podkupujejo z drobtinami in lažnimi flancami predvsem pred volitvami, ko se vozijo z avtobusom od kraja do kraja in pečejo klobase. Komplimenti s strani ljudi, ki jih sam ne spoštuješ in se do njih obnašaš kot do budal, ne napolnijo človeške duše z realnim samospoštovanjem ter občutkom realnega osebnega smisla in dostojanstva. To pač ni odvisno od zunanjih in formalnih učinkov statusa, “dosežkov” in položaja. Kdor spozna prepozno, pač spozna prepozno.

Zakaj pišem o dostojanstvu? Ker menim, da je najpomembnejši element politične umazane zgodbe, ki v zadnjem tednu vrši po državi, tisto, za kar se je Dominika Švarc Pipan odločila, da bo simbolizirala. Nekaj, kar v sodobnem kapitalističnem mentalitetnem in moralnem brodolomu povsem izumira in ima temu primerne katastrofalne posledice. Potlačitev sramu ob lastnem značajskem dreku! Domnevna ideja, da se preprosto ne splača gradit dostojanstva na ravni osebnosti in osebne morale, ker se finančno in karierno bojda bolj splača namazat z drekom po obrazu, ga goltat za zajtrk in večerjo in naposled postat navidezno finančno in karierno bolj ali manj prikrita ali odkrita uspešna človeška gmota dreka, a vseeno le gmota dreka. Dominka Švarc Pipan ima očitno glede na povprečje precej višji ego, pa se ni hotela spokat v zakulisje in v zahvalo za sodelovanje sprejet dobro plačane službe, na primer ob boku Aleksandra Čeferina v Uefi. Bo Zoran Janković “zrihtal”, ker on je eden izmed tistih, ki lahko zrihta vse ali vsaj marsikaj – tudi posmrtni spomenik, razen ene najpomembnejše stvari v življenju! Niti sebi niti komur koli drugemu ne more “kupit” častne osebnosti in realnega (samo)spoštovanja.

Ministrica za pravosodje se je odločila, da ne bo več zaupanja vredno sodelovala s kolegi, ki so ji namenili določeno vlogo v predstavi. Da v primeru izbruha afere molči, se spoka z ministrstva in sprejme plačilo v obliki dobro plačane službe. Tako se namreč običajno to dela!!! Nič drugače kot v vsaki mafiji. Prekleta prasica! Kaj si pa misli, da je?! Dva stavka, ki sta neslišna, a brizgata iz vseh oči in por na skremženih in zelo nelepih obrazih mnogih kričačev s politične in poslovne domače scene. Iz njihovih ust letijo sami napiflani, pokvarjeni in brezmejno bebavi stavki. Na primer: S prstom kaže na druge, da bi sebe oprala odgovornosti! Organi so edini, ki lahko preiskujejo kar koli in kogar koli! Itd.

Histerija in panika pridne predsednice SD in ministrice za zunanje zadeve

Srhljiv je bil nastop Tanje Fajon, predvsem v oddaji Odmevi. Kakšna histerija, nemoralnost, agresija in argumentacijski brodolom v zaščito kolegov, tudi in predvsem molčečega Klemna Žibreta! Kakšna parada patološkega čustvenega izsiljevanja. Bilo naj bi nam mar, ker je ona baje užaljena, kajti stranka je Ona, ona brez stranke je pač preočitna nula, brezveznica. Stranka s pajdaši je enako njena osebnost in to smo poslušali in gledali. Ampak to je bil pravi obraz večne politične karieristke, katere dejanja in čvekanja so že od nekdaj takšna, da bi nanjo pozabili že najkasneje po enem tednu, če bi se spokala s političnega parketa. Ena izmed. Kričala je, da bo tožila celo dr. Erika Breclja, ker je izjavil, kar čivkajo že vsi vrabci po strehah, ne pa tudi domačim organom pregona, da je stranka SD plenilska stranka, ki pustoši že celo večnost tudi po zdravstvu. Celi državi je znano prijetno sodelovanje med SD in SDS v sramotni korupcijski aferi Teš6, še eni monstruozni visoki korupciji v ugrabljeni državi! Brez ustreznega delovanja veleslavnih Organov, ki jih je Tanja Fajon kar naprej omenjala. Morda je imela v mislih notranje organe, ker ji nikakor ni šlo z jezika ustrezno poimenovanje (preiskovalni organi, organi pregona). To lahko razumemo!

Mrtvo zaupanje v delovanje pravne države je razlog, da državljani podpirajo samovoljno prekvalifikacijo ministrice za pravosodje v prostovoljno zasebno detektivko

Eden izmed ključnih razlogov, zaradi katerih javnost večinoma bučno podpira Dominiko Švarc Pipan, ki in ker noče sama nemudoma odstopit z ministrskega položaja, je ravno v tem, da ne zaupamo več preiskovalnim organom, tožilstvu, sodstvu pa tudi ne. V primerih visoke korupcije v državi niti najmanj in ni treba posebej razlagat, zakaj je temu tako. Ko se torej ministrica za pravosodje izreka, da kljub objektivni odgovornosti sama ne namerava odstopit s položaja, ker želi raziskat in zavarovat dokaze o korupciji na ministrstvu, ji seveda po logiki stvari večina države ploska! Ko je ministrica z dotičnimi pojasnili o svojem oklepanju položaja nastopala v oddaji Tarča, kriminalistov po njenih besedah na kraju dogajanja sploh še ni bilo na spregled, čeprav je afera po medijih odmevala že dneve in dneve. Politično kadrovanje v zgodovini NPU pa ne obeta nikakršnega zaupanja v preiskavo samo, kar je popolna državna katastrofa!

Ministrica ima zato dobro priložnost, da se v očeh javnosti izkazuje kot herojska žvižgačica, ki izvaja prostovoljno preiskovalno dejavnost, da bi blata korupcije oprala sebe in pomagala polovit vse sicer nedotakljive legalizirane kriminalce. Ne zamerimo ji, da očitno tudi sama kot pravnica in ministrica za pravosodje ne zaupa tako opevanim Organom iz ust predsednice stranke SD Tanje Fajon in se zato ne umakne s položaja in ne prepusti preiskave in procesiranja tistim, ki so za to v državi zadolženi. Ne zaupamo jim! Niti tisti jim ne zaupajo, ki bi jim sicer po formalni dolžnosti morali najbolj zaupat. In točno to je še eno najpomembnejše sporočilo, ki iz aktualne korupcijske afere kar kriči! Zadostno zaupanje v pravno državo je temelj pravne države! Ko se ta temelj zruši, je pravna država že vsaj z eno nogo v razpadu in preočitno že živimo v nekem drugem režimu. O tem bi morali najbolj žgoče razpravljat in zahtevat ukrepe. Aktualna afera zaradi delovanja ministrice vzbuja pri državljanih upanje, da bi se lahko začelo kaj premikat v smer resne reforme države, kajti brez obračuna s klientelizmom, negativno selekcijo in visoko korupcijo so flance o domnevno pomembnih reformah v državi le pesek v oči.

Tisti, ki so že zdavnaj prodali dušo in po potrebi pridno malicali drek vsaj za ohranitev kariere in višjih dohodkov, se ob pozi ministrice pogrezajo v norost

Kako hud je problem, so potrdili vsi nastopajoči v javnosti iz vrst nekdanjih ali aktualnih politikov ter njihove oprode na kariernem in poslovnem terenu. Sledil je pravi bizarni horor z nastopom dveh nekdanjih politikov v Odmevih. To je bil prizor, v katerem sta dobila popolnoma nezasluženo glavno vlogo dva nekdanja odslužena politikanta, ki bi ju zlahka pozabili, če ju ne bi mediji obujali od mrtvih. Mnenje Igorja Lukšiča naj bi nas zanimalo? Nekdanjega ambicioznega SD-jevca, ki je na položaju ministra za šolstvo za šolstvo naredil manj od katerega koli državljana, ki je vstopil s svojim otrokom v katero koli šolo. Mnenje nekdanjega ministra naj bi nas zanimalo po tem, ko je nekoč užaljeno odnesel pete iz stranke, a se veselil, da je ohranil položaj profesorja. Za marsikoga realno sposobnega profesorja in intelektualca v tej deželi je to misija nemogoče, s pomočjo politike se pa vsako področje v naši deželi prenekateremu diletantu odpira kot prostrana sfera številnih kariernih priložnosti! Ta nekdanji v vseh ozirih neuspešen politik, ki predava politologijo na FDV, je pred kamerami brez sramu izjavljal, da bi se morala ministrica takoj odstranit s položaja, ker naj bi njena prisotnost na ministrstvu ovirala proces preiskave. Ob tem ko nas je ministrica že obvestila o zamenjavi kar štirih telefonov na strani inkriminiranih oseb, ponarejenem elaboratu stavbe in še marsikaj. Ker je Lukšiča intervjuvala kronično totalno benigna voditeljica Odmevov Tanja Starič, je lahko brez relevantnih podvprašanj lapal, kar mu je padlo na raztreščeno pamet. Enako velja za Mira Cerarja na drugi strani mize. Še en profesor, v tem primeru na pravni fakulteti, ki je kot predsednik stranke SMC dovolil, da ga je tolpa z Zdravkom Počivalškom na čelu, ki se je kasneje z utemeljenimi sumi korupcije izkazala še posebej v času covida, dobesedno zbrcala iz stranke kot malega šolarčka, ki se je znašel v filmu za odrasle. Miro Cerar, sicer v politiki kvalificiran predvsem kot sin svoje matere, je tiho in sklonjeno odšel brez boja, brez kakršne koli besede, preočitno vesel, da se lahko vrne na svoje prejšnje ugledno delovno mesto in ga predvsem obdrži. In takšni osebi ni niti nerodno, ko danes pred kamerami čveka, da je najpomembnejše za državo, da se obdrži koalicija in da izvaja reforme namesto ukvarjanja s to nepomembno aferico, ki stane zgolj nekaj milijončkov. Kot da je v ugrabljeni državi možno izvajat družbi koristne reforme. Ali “ugledni profesor” takšno logiko predava študentom prava?

S strani obeh, Lukšiča in Cerarja, je šprical gnev nad ministrico z neznosno bednimi argumenti, tako da si priseben človek ni mogel pomagat, da se mu ne bi prikazovala tudi podoba dveh pobalinskih tipčkov, ki jima gre na jetra ženska, ki in ker pokaže bistveno več jajc, kot sta jih oba skupaj kadar koli pokazala. Enako in še bolj grotesken je bil tudi nastop Aleksandra Jevška in Ivana Simiča, oba nekdanja kriminalista, ki sta govoričila, da hkratna zamenjava mobitelov na strani kar štirih oseb, pri čemer se Igor Šoltes sklicuje na neprijetno naključje, ni nič posebej suma vzbujajočega. Hvala lepa za takšne kriminalistične možgane. Pa to je sramota brez primerjave! Od tega Simič kot vrli poslovnež na domačijski način nasploh ne vidi v primeru nič posebej spornega in meni, da ministrica zganja nekaj nezaslišanega. Ob takšnih prizorih izpadejo izbruhi Tanje Fajon o Organih za državljane še toliko bolj podcenjevalna in ogabna slaba šala.

Naketeri protagonisti v drami se lovijo za posušeno vejo in si ustvarjajo nove vloge

Resno vlogo je tokrat v medijih končno uprizorila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki ministrico za pravosodje v njeni neformalni prekvalifikaciji v zasebno detektivko podpira in – kot izgleda – tudi pomaga pri prečesavanju pogodb. Kot nekdanja sodnica za zemljiške zadeve in spore je vsekakor Dominiki Švarc Pipan dobrodošla opora. Predsednik vlade Robert Golob je v zapletenem položaju. V preši. V trenutku, ko bi tudi na javno izražene pritiske Tanje Fajon ustregel zahtevi stranke SD, da ministrico takoj napodi z ministrstva, bi doživel relevanten padec naklonjenosti javnosti, kolikor je naklonjenosti sploh še ostalo. Državljani smo prežali na njegovo odločitev in v kolikor bi popustil stranki SD, bi bil takoj s strani relevantne mase javnosti obtožen suma, da se je na tistem potovanju s Tanjo Fajon v Bruselj preprosto zelo hitro pustil podkupit, ne le ustrahovat. Predsednik vlade si česa takšnega ne more privoščit zaradi male stranke v koaliciji, za katero se vleče zgodovinska črta blata! Lahko bi rekli, da ga ima s tega vidika Dominika Švarc Pipan lažje v šahu. Tudi če bi predsednik vlade raje tudi sam vse skupaj pometel pod preprogo in se znebil sitne ministrice za pravosodje, kot se je znebil ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar, si ta trenutek težko privošči, da ne bi pustil ministrici vsaj določen čas opravljat prostovoljnega dela zasebne preiskovalke. To bi bil pravzaprav na strani javnosti njegov politični samomor.

Je Dominika Švarc Pipan res neizpodbitna borka, žvižgačica, herojka in svetnica, ki se ne pusti podkupovat?

Realno gledano je ministrica do izbruha afere preko medijev, ki so očitno dobili namig od kakšnega javnosti nepoznanega žvižgača, storila na področju precenjenega in skorumpiranega nakupa podrtije, ki naj bi postala sodna palača v državni lasti, en velik Nič. Vendarle gre za zgodovinski nakup stavbe s pomembno dejavnostjo v samostojni Sloveniji, a si ministrica stavbe ni niti ogledala, pa je zato niti zanimalo ni, ali obstaja prostor za parkirišče in podobno. Popolnoma vse odločanje je prepustila pristojnim službam na ministrstvu. Do neke mere je takšno delovanje logično in njena odgovornost krovne podpisnice zgolj formalno objektivna. Od tiste meje zgodbe dalje, v kateri pa ministrica ni za takšen državni nakup angažirala niti neodvisnega cenilca razsute bajturine, pa njena soodgovornost pač ni zgolj formalno objektivna, ampak pridobi na neprijetno sumljivih razsežnostih. Neodvisna cenitev bi pokazala alarmantno razliko v ceni in napihnjeni kvadraturi s strani najverjetneje podkupljene cenilke na strani prodajalca. In zgodba o brzinskem nakupu se ne bi mogla prosto razvijat naprej. Ministrica bi morala zagnat halo! Tako ji pa tega ni bilo treba. Bila je kooperativna, do afere se z zadevo sploh ni ukvarjala in pustila je, da se dokončno posel sklene v zgolj slabem tednu dni!

Zato je moje končno mnenje na podlagi vseh razpoložljivih navedb takšno: Ministrica je pridno delovala po navodilih in ni naredila ničesar, kar bi oviralo sporni nakup. Pustila je krokodile, da v miru plavajo in si pripravljajo požrtijo. Ni se želela spustit v prepir s tistimi, ki so jo postavili na položaj, kar pomeni, da bi se bistveno bolje zavarovala kot na primer Tatjana Bobnar, ki je skočila v zelje predsedniku vlade. Položaj ministrice za pravosodje bi se lahko odvijal mirno, složno, zavezniško in nemoteno naprej. S Tanjo Fajon bi lahko ostali nasmejani dobri prijateljici. Vendar je izbruhnila afera in Dominiki Švarc Pipan je bila po tem dodeljena vloga, ki ji ni dišala. Morala bi se umaknit in za plačilo sprejet dobro službo. Sprejet in požret bi morala tisto kanto dreka, ki jo razni faloti požrejo, da si zagotovijo dobro eksistenco v takšnih in podobnih zgodbah. Moralo bi ji bit bolj mar za dobre dohodke na računu kot pa za karierno čast in dostojanstvo. Na tej točki se je Dominika Švarc Pipan uprla, ker očitno želi sestavljat ugleden CV. In ravno zato nekateri predvsem desni mediji, vključno s Sobotno prilogo in pod portret o ministrici podpisan večni prilagodljiv urednik Ali Žerdin, ki jim gre ponos Dominike Švarc Pipan preočitno neznosno na jetra in jih še bolj neznosno osebno degradira pred lastnim ogledalom, zdaj besno blatijo predvsem njen dolg CV. Intenzivno brskajo za napihnjenimi, ideološko kontradiktornimi ali ne ravno povsem resničnimi podatki o zvenečih funkcijah. Vse skupaj precej prozorno.

Čeprav osebno mislim, da vloga Dominike Švarc Pipan v tej zgodbi in na splošno v politični karieri ni brezmadežna in da se je sicer trudila bit kooperativna in pridna ter zato tudi namenoma na položaju ministrice malomarna, je vseeno dobro za državo in državljane, da podpremo njen aktualni odpor. Če bomo od žvižgačev pričakovali, da so povsem neoporečni, jih bomo pač doživeli toliko manj, v našo škodo. Zato me veseli, da ima Dominika Švarc Pipan tako visok ego in da ji tako veliko pomeni ugled in da je tako lačna ponosa, da se je uprla dobro plačani bedni vlogi. Za državo in državljane je absolutno nujno, da podpremo njeno svojevoljno prekvalifikacijo v zasebno detektivko, tudi če gre v resnici bolj za akt pranja lastnega dobrega imena pred občinstvom! Priložnost za resno razpravo o zaupanju v pravno državo z vsemi svojimi “notranjimi in zunanjimi organi” pa bomo verjetno zapravili v luft, ker bo večina državljanov spet osredotočena predvsem na užitek v soap operi, v kateri mora Dominika Švarc Pipan kot mitski lik zmagat. Na žalost pa njena moralna zmaga zgolj v tej zgodbi še nikakor ne pomeni zmage državljanov v želji po funkcionalni ali celo socialni pravni državi.