Zgodovinski intervju z ruskim predsednikom

Po dveh letih od priznanja neodvisnosti republik Donetsk in Lugansk s strani Rusije in polne eskalacije vojne v Ukrajini, ki se je sicer začela že leta 2014, smo končno dočakali intervju z Vladimirjem Putinom. V obdobju vojne v Ukrajini so lahko vsi državljani Amerike in Evrope – ki so še verjeli, da ni tako zelo hudo – dokončno spoznali, s kakšno brutalno medijsko cenzuro, udarno politično propagando in selektivnostjo poročanja imamo opravka. Rusija, ki je s pomočjo Zahodne propagande konstantno napihnjeno predstavljana kot avtoritarna država brez svobode medijev in informiranja državljanov, ima odprte kanale in dostop do družbenih omrežij, zaradi česar je ruskim državljanom zahodna propagandna pralnica možganov enako dostopna (razen nekaj izjem kot na primer LinkedIn zaradi zbiranja podatkov ipd.). So pa na teh istih Zahodnih platformah cenzurirane ruske vsebine, ki na Zahodu veljajo avtomatsko za rusko propagando. Tudi aktualni intervju s predsednikom Vladimirjem Putinom je v odzivih Zahodnih “novinarskih” plačancev popreproščeno označen za rusko propagando, noben vnebovpijoči propagandni intervju ali prispevek z Volodimirjem Zelenskim seveda ni bil tako označen. Tudi prispevki in intervjuji z ameriškim predsednikom nikoli niso propaganda, čeprav so zgolj propaganda.

Meja med napihnjeno učinkovitostjo Zahodne demokracije in ruske napihnjene avtokracije se v praksi briše. Razlika se kaže predvsem v tem, da demokracija po ameriško izvaja cenzuro in teror predvsem s pomočjo kapitala – torej ekonomskega terorizma nad nezaželenimi novinarji, odpuščanjem novinarjev in po potrebi z javno sistematično diskreditacijo, kar predvidljivo doživlja tudi republikanski populistični Tucker Carlson, predvsem zaradi podrobnejšega razkrivanja koruptivnega delovanja družine Biden tudi v Ukrajini preko energetskega podjetja Burisma, obveščanja o zamolčanih plateh vojne v Ukrajini in nasprotovanja financiranju, oboroževanju in netenju vojn v Ukrajini in na drugih tujih ozemljih, kar je sicer ključna ameriška praksa za plenjenje in ohranjanje hegemonije. Zahodna taktika izvajanja cenzure in miniranja vsebin, novinarjev in drugih intelektualcev v imenu demokracije poteka na povsem legalen način s pomočjo krilatice o uredniški svobodi in neodvisnosti, ki lahko svojevoljno pač izbira sodelavce in jih tudi odpušča brez odgovorne dolžnosti pojasnjevanja komur koli o razlogih. V praksi to pomeni, da kupljen medij, ki se hrani z oglaševanjem ali/in podporo določene politike, izvaja cenzuro in zavajanje s pomočjo selekcije vsebin, ne da bi se to poimenovalo Cenzura. Udarna komercializacija novinarskega prostora in hiperprodukcija razdrobljenih novičk omogočata tudi sistematično poneumljanje občinstva in nezmožnost povezovanja informacij v ustrezne in širše kontekste. Na takšen način so “spontano”odrinjeni s prizorišča razgledani in polemični novinarji ter drugi realni intelektualci. Realne intelektualce so v medijih nadomestili skrbno politično izbrani propagandni populisti, ki so na podlagi formalnih izobrazbenih referenc predstavljani kot stroka. Kakršna koli ustrezna polemika o čemer koli, ki ne prebije zvočnega zidu vulgarnega resničnostnega šova, ki je povsem zamenjal soočanje argumentov, politično analizo ali razpravo v medijih, doni v prazno in počasi usahne. Vsaj takšen je cilj sistematične medijske ignorance. Tiskovne agencije narekujejo narativ in predstavljajo stičišče ubranega globaliziranega lajanja.

Amerika, ki se predstavlja še posebej v primerjavi z Rusijo kot pohvalna zibelka demokracije, se sicer v manj obvladljivih primerih prav tako poslužuje znebitve motečega faktorja z aretacijo. Zato Julian Assange trohni v čuzi s pomočjo britanske zaveznice, Edward Snowden pa živi v izgnanstvu. V Rusiji! Kajti iz Assangovega primera se je zlahka naučil, da je Assange storil napako, ker ni želel azila Rusije, da ga ne bi bremenili sumi sodelovanja z Rusijo in možnih vohunskih dejavnosti. V primeru spora z Ameriko je Rusija pač edina država na planetu, v kateri si lahko preganjanec obeta visoko stopnjo varnosti pred preganjalcem. Toliko o demokraciji.

Tuckerja Carlsona do večje mere ščiti predvsem dejstvo, da gre za razvpitega in zelo popularnega populista. Če Carlson ne bi bil populist in “šovmen”, ampak visoko razgledan in intelektualno superioren politični analitik, bi nekje anonimno morda srebal postano župco in razmišljal, kako bo poravnal položnice.

Vladimir Putin nastopa kot izumirajoči profil narodno zavednega državnika visokega kova

Vladimir Putin se stanja stvari preočitno več kot dobro zaveda, ker je politik stare šole z dolgo kilometrino in eden redkih preostalih predsednikov v orbiti Amerike in Evrope, ki ga lahko poimenujemo državnik in ne le nek tip, bolj ali manj neznan obraz karierista ali kapitalista, ki na funkcijo najvišje državne moči pride in pač odide, mi pa kričimo o še eni bebavi, nerazgledani, uporabni in zgolj pohlepni marioneti stricev in tet iz ozadja. S sodobnimi profili politikov na najvišjih položajih nima smisla sploh producirat intervjujev, ker razen zlizanih naučenih politikantskih floskul nimajo, ama, nič za povedat in temu primerno ne posedujejo nikakršne karizme. Karizmo je zato nadomestilo kvečjemu absurdno klovnovanje, česar se je posluževal britanski bivši predsednik Boris Johnson, ki ga zdaj oponaša argentinski izvoljeni fanatični klovn. Navkljub enormnemu trudu infantilne Zahodne propagande, da bi Putina v zavest javnosti vtisnili kot norca, mentalno in intelektualno podhranjenega nasilnega diktatorja v slogu arhaičnega stereotipa banana držav ali pa vsaj kot barbarskega morilskega mafijca, se tako popreproščena sovražna antireklamna podoba povsem sesuje v trenutku, ko se Putin pojavi na ekranu in spregovori. To dejstvo povzroči gromko besnilo na strani tistih, ki so ponotranjili sovražen odnos do strašne na veke vekov komunistične diktatorske Rusije in še bolj sovražen odnos do Vladimirja Putina. Zakaj? Ker predstavlja predsednika Rusije, ki bo za vedno zapisan v realno zgodovino kot predsednik, ki je po razpadu Sovjetske zveze (padcu berlinskega zidu in razpadu Jugoslavije, kar je pomenilo poraz razvoja socializma proti popolni zmagi svetovnega neoliberalnega reda pod Ronaldom Reaganom) in brutalni tranziciji v devetdesetih, ko je po Rusiji tacal predvsem Bill Clinton in vrtel okrog mezinca labilnega Borisa Jelcina, Rusijo postavil spet na noge. Vladimir Putin je postal “car” Rusije in še danes vlada, ker je pokvaril načrte globalistov, da se Rusijo (in druge postsocialistične države) spravi ekonomsko na kolena in potem hinavsko “pomaga” z drobtinami pod pogojem, da se država v imenu demokracije in prehodnosti meja odpove kakršni koli suverenosti, zaradi česar postane vse v državi poceni naprodaj, vključno s poceni delovno silo, in da se odpove tudi in predvsem kulturni identiteti. Speak English or die! (mišljeno v širšem pomenu besede in ne zgolj z vidika dejstva, da državljan koloniziranih držav večinoma ne dobi več službe v lastni državi, če ne govori in bere tekoče v angleškem jeziku).

Amerika je država priseljencev, ki so iztrebili avtohtono ljudstvo, da so se nasrali na prisvojeno ogromno ozemlje. Že v kali so usvojili osnovno logiko tekmovalnega kapitalizma. Kdor bolj brutalno in uspešno upleni več, več poseduje, uplenjeni pa postanejo siromaki ali sužnji. Skupna narodna identiteta in kultura, ki se skozi stoletja razvija, ne obstajata. Obstaja le trg, na katerem se merijo po izplenu bolj ali manj uspešni plenilci in sužnji, ki se trudijo izkopat iz zasužnjenega položaja. V Ameriki se nikoli ni razvila besedna zveza “duh naroda”. Katerega naroda neki? Nikoli se ni razvil socialistični ideji lasten razvoj občutka za skupno dobro, ampak skupno dobro pomeni izključno sprejemanje primarnega nadvladovanja drugega s pomočjo konkretnega in ekonomskega nasilja prosto po zakonu divjine. Pravilo igre divjine, po katerem razvoj stanja duha in erosa nista prioriteti, ker se v konstantni bitki za preživetje ali ustvarjanju trdnjave osebne varnosti ne ustvarjajo pogoji za to. Najbolj uspešnim plenilcem v državi je predstavljal največjo grožnjo ravno možen razvoj socializma, ki ga sploh premišljat ne znajo, zaradi česar tudi še danes utrjujejo nezmožnost razlikovanja med socializmom in komunizmom. Zato promovirajo lažni idiotizem, da se je socializem v zgodovini že izkazal za propadlo idejo, čeprav je bil poražen ravno v fazi demokratičnega razvoja! Tudi kapitalizem se je še kako že večkrat izkazal v zgodovini za propadlo idejo, a je znova udaril z vso močjo in spet človeštvu z brezplodno hiperprodukcijo onesneževanja in tehnološko naprednega oboroževanja grozi s še hujšim propadom kot kdaj koli v zgodovini. Da moralne in duhovne stagnacije niti ne omenjam. V Ameriki se ob vsem priloženem nikoli ni razvil niti pomislek, da bi država potrebovala ministrstvo za kulturo. Kaj pa je to kultura? Hamburger? Seveda so se tudi Ameriki skozi čas zgodili vrhunski pisatelji, slikarji, celo kakšen filozof tu in tam, in drugi ustvarjalci, vendar državi nikoli niso nič pomenili v primerjavi z ekonomisti in podjetniki in nikoli niso vedeli, kaj bi z njimi počeli, razen tuhtali, kolikšno vrednost na trgu lahko nabildajo na posamezen izdelek in koliko uporabnega zvezdniškega hajpa kot tržnega blaga lahko napletejo nad glavo določenega posameznika. Amerika nikoli ni znala presojat intelektualne in duhovne vrednosti, kaj šele njene uporabnosti, zato že odkar pomnimo tulijo: Hemingway! Čeprav je Ernest Hemingway svetlobna leta daleč od vrhunskega pisatelja, ampak predvsem uteleša ameriško mačistično mentaliteto z vsem romantiziranjem nasilja v paketu, hkrati pa njegov žurnalističen slog ustreza komercialnim kriterijem berljivosti. Ko ob bok Hemingwayu postavimo na primer Dostojevskega, ki ga je Putin v intervjuju seveda z veseljem omenil, izpade Hemingwayev napihnjen Jaz totalno skop, majhen in nerelevanten. Ob številnih drugih ruskih umetnikih in filozofih se ameriški smisel za umevanje smisla eksistence v primerjavi z golim materializmom, hiperpordukcijo, hiperaktivnostjo in posledično robotizacijo človeka skrči na odsotnost pomena doživljanja in uživanja v identiteti. Zato je nekaj najmanj nenavadnega na svetu, da smo s strani Amerike doživeli ne le globalizacijskega razbijanja kulturne identitete narodov, ampak tudi razbijanje spolne identitete, čemur v transhumanistični logiki sledi tudi težnja k odpovedi človeškosti in samoumevni ideji, da stroj že lingvistično lahko povežemo s pojmom inteligenca, čeprav gre v resnici – kot pravilno ugotavlja tudi Noam Chomski – le za največjo krajo avtorskih pravic produktov človeške inteligence v zgodovini človeštva.

Vladimir Putin predstavlja na tej točki zgodovine, na kateri smo zdaj, simbolno podobo opozicije temu, kar predstavlja Amerika v precejšnji poglobljeni moralni krizi in ves ta mentalni kaos tudi spretno strateško uporablja svojemu imidžu v prid. Razume, da otroci hrepenijo po staršu, ki deluje prisebno in varno, namesto noro, neumno in nezanesljivo.

Intervju se je že začel v slogu zavedanja moralnega stanja v Ameriki. Carlson je Putinu zastavil prvo vprašanje na klasičen ameriški populističen način. Putinovo izjavo, da naj bi pravzaprav Amerika prva napovedala napad na Rusijo, je iztrgal iz konteksta in jo vrgel v eter kot citirano trditev, na kateri lahko gradimo poljubne interpretacije, glasujemo Za ali Proti in ponotranjamo osebna mnenja v slogu divjanja razne drhali po družbenih omrežjih. Putin je odreagiral vnaprej pripravljeno in Carlsona vprašal, ali bo intervju le šov ali resen intervju?! S tem je poudaril, da je on za razliko od ameriških in drugih sodobnih neresnih predsednikov resna oseba, ki ne namerava sledit komercialnemu tempu medijske prakse. Resen predsednik iz resne države zahteva resen intervju z neresnim novinarjem iz neresne države z neresnimi predsedniki.

Ameriške državljane, ki jih je Putin s to držo nagovarjal, je neresnost države in predsednikov ob Putinu že spravljala na rob pameti. Intervjuji s Putinom so že obstajali. Opravil ga je na primer Charlie Rose z izredno spoštljivim pristopom in občudovanjem ruske kulture, potem Megyn Kelly, še ena novinarka, ki je poleg Tuckerja Carlsona in Claytona Morrisa zapustila Fox News in zagnala uspešno samostojno pot na spletu, in Oliver Stone, ki je posnel kar dokumentarec o Putinu. Na grozo veljakov v Beli hiši so bili intervjuji dobro sprejeti ravno zaradi Putina, ki se je vedno uspešno predstavil kot inteligenten, razgledan in karizmatičen državnik, kakršnega mnogi pogrešajo na čelu Amerike. In potem se jim je zgodil Donald Trump, kar je sodu izbilo dno. V prizorih skupne konference s Putinom v imenu zgodovinskega dobrega sodelovanja med državama, je Donald Trump izpadel takšen bukselj, da Vladimir Putin med tiskovno konferenco ni mogel zadrževat smeha, medtem ko je Trump pred celim svetom pel hvalospeve svojemu novemu političnemu prijatelju. Ni šlo le za problem, da se je Amerika pod Trumpom izneverila svoji stari praksi nadvladovanja. Problem je bil tudi ravno v tem, da Trump realno ni pariral osnovnemu intelektu in drži Putina, s čimer se je ruski car vtisnil v zavest mnogih Američanov kot takšen “oče naroda”, ki ga oni pač nimajo. Sovražna država ima drugačnega predsednika, kot trdijo ameriški politiki in njihove medijske oprode. Prav fejst je! Torej lahko predvidevamo, da tudi Rusija ni tako monstruozna in bedna država, kot trdijo lažnivi politiki. Vedno več Američanov je postalo bolj pozornih na obstoj možne realnosti, ki je drugačna od propagande, ki jim pere možgane.

Joe Biden je s svojo nesposobnostjo, nebulozami, koruptivnimi aferami in financiranjem vojne v Ukrajini odlično poskrbel, da so se začeli številni Američani spet spominjat Putina kot prisebnega in všečnega državnika, ki ga skušajo Bidenovi demokrati spet predstavljat kot norca in zgolj nasilnega psihopata. Po novem naj bi se mu zmešalo v covid eri in naj bi retardiran od norosti napadel Ukrajino, ker naj bi želel ponovno vzpostavit Sovjetsko zvezo. Razlog, da naj bi se mu zmešalo, naj bi bil tudi v tem, da naj bi hudo zbolel in da lahko pričakujemo v kratkem njegov pogreb. Propaganda je bila skrajno neumna, vendar udarna, šok pa velik ob eskalaciji vojne v Ukrajini, pri čemer še posebej Američani niso imeli pojma o vojni v Donbasu, puču, majdanski revoluciji, sporazumih v Minsku … No, večina bi imela pred izbruhom vojne težave že pokazat Ukrajino s prstom na zemljevidu. Propaganda o svetniškem borcu Zelenskem in pošastnem Putinu, ki naj bi po novem zbolel in znorel, je bila po logiki stvari tako absurdna, da ob še tako poneumljeni kritični masi ljudi daljnoročno ni mogla funkcionirat navkljub drastični cenzuri. Vladimir Putin je s svojim intervjujem udaril ravno zdaj, ko so predvsem republikanski volivci in tudi številni demokratski volivci ob dogajanju v Ameriki in katastrofalnem predsedniku Bidenu precej besni in demoralizirani. Biden sploh ni sporen le zaradi svoje starosti in verjetne demence, saj tudi v mladosti ni bil prav dosti drugačen, zaradi česar je med drugim zaslovel po plonkanju govorov. Ni ga mučilo le jecljanje, ampak predvsem to, da je bil od nekdaj mentalna in intelektualna mediokriteta, njegova kariera pa obtežena z udinjanjem in utemeljenimi sumi o korupciji. Na voljo so tudi posnetki, na katerih večinoma zaripel v obraz grobo kriči, kako podpira širjenje Nata na vzhod. Skuša fascinirat s prijemi slehernega fašista, ker sicer ne premore nikakršne vsebinske ali karakterne prezence. Biden je tista vrsta politika in biznismena, ki mu sumov o skorumpiranosti volivci ne morejo odpustit za ceno nekih višjih ciljev, ker ne ponuja v zameno čisto nič drugega razen svoje sramote.

Joe Biden tako artikuliranega in vsebinsko zanimivega intevjuja, kot se je zgodil s Putinom, preprosto ne more izpeljat, pa magari če ga bi ga intervjuvala njegova žena z vso razpoložljivo pristransko naklonjenostjo, ekskluzivno infuzijo in predhodnimi vajami. Intervju s Putinom za Putina in Rusijo ni bila učinkovita poteza zgolj zato, da bi lahko končno tudi on necenzurirano spregovoril. Funkcionira tudi kot sramotenje Bidena. Donald Trump ni postal kar naenkrat pameten, uglajen in sprejemljiv predsednik za preštevilne Američane in iz tega razloga tako resna konkurenca Bidenu, da ga hočejo demokrati na vso silo umaknit v zapor. Donald Trump bi ta trenutek z lahkoto premagal na volitvah Bidena predvsem zato, ker se je znašel ob boku Putinu. Ker se je priklonil predsedniku osovražene države, o katerem je sicer Bela hiša redno razširjala številne razkrinkane absurdne laži s pomočjo svojih politično profiliranih medijev. Ker vedno večja masa Američanov doživlja Trumpa kot nezaželeno žrtev ameriške mafije na vrhu države, enako vedno bolj doživljajo tudi Vladimirja Putina kot žrtev. Vse, kar je Vladimir Putin pojasnjeval v intervjuju kot modus operandi ameriške, pa tudi nemške politike, odkar se je Angela Merkel umaknila, zgolj potrjuje gnev Američanov, ki so redno poslušali tudi Tuckerja Carlsona, kako neugledna in celo samomorilna država so postali. Če bo na volitvah zmagal Donald Trump, se bo morda v sodelovanju z možgani Vladimirja Putina svet obrnil na bolje, sicer sledi vojna z Rusijo, Kitajsko, Afriko in Bližnjim vzhodom. In neznosno neprebavljiv je občutek, da nisi na pravi strani, ker preziraš politiko lastne države. Bidenova administracija izpade ob narativu in drži Vladimirja Putina kot barbarska tolpa, ki vodi svet v prepad, nek Zelenski v tej zgodbi pa le kot podkupljen smrkavec, ki nima pojma o pojmu o ničemer, pa zato zlahka v kanadskem parlamentu salutira nekdanjemu nacistu v penziji ali pa na WEF-u ponuja premožnim plenilcem Ukrajince za poceni delovno silo, ob čemer mu potuhnjeno ploska Klaus Schwab.

Predavanje o zgodovini Rusije in Ukrajine

Intervju je Putin takoj prevzel v svoje roke in Tucker Curlson ga je z nagubanim čelom okamenelo in sredi grobne tišine pridno poslušal. Prizor šolarja, ki je končno doživel profesorja, ki v njem brez prisile vzbuja pozornost in spoštovanje. Šolar med predavanjem pojamra, da ne razume, zakaj je vse to, kar že dolgo posluša, relevantno za to, zaradi česar je prišel na predavanje. Profesor ga z blago avtoriteto pomiri, naj vendarle še malo potrpi in na koncu bo razumel. Huh, ti današnji otroci in mladina ne premorejo več nobene koncentracije, da bi kaj razumeli. Profesor je nadaljeval, kjer je končal svojo napovedano minutko predgovora, ki je trajala pol ure. In šolar, ki naj bi že postal zgodovinar, je potrpel in poslušal lekcijo iz zgodovine Rusije, o nastanku Ukrajine in pojasnjevanju prepletenosti Ukrajine z Rusijo vse do današnjega dne, kar pač ni nepomemben faktor in brez vpliva na eksistenco enega ali drugega naroda. Prav gotovo ni nepomembno le zato, ker so se nekega lepega dne po 2. svetovni vojni privilegirani politiki odločili, da so zadovoljni s svojim položajem in nakradenim ozemljem in da bi zato od zdaj naprej radi delovali nedotakljivo, kar so poimenovali mir s pomočjo soglasja o nedotakljivosti celovitosti ozemlja posamezne države.

Dogovor bi bil daljnoročno lahko zelo dobra novica, če ne bi vzpostavitev mednarodnega prava in institucij v zaščito človekovih pravic pomenilo navadno goljufijo. V kolikor goljufije in nenenakopravne obravnave držav niste nikoli zaznali že prej, ko so na primer na sodišču v Haagu sodili le afriškim vojnim zločincem in srbskim v pomembni epizodi rušenja razvoja soocializma v Evropi, Latinski Ameriki in Aziji (brutalna vietnamska klavnica kot krona kršitve vseh mednarodnih zavez), pa to goljufijo lahko zelo jasno zaznavate zdaj, ko opazujete disfunkcionalnost mednarodnega prava in poslušate brezplodna moralistična besedičenja Združenih narodov v primeru genocida v Gazi. To je sicer ganljivo besedičenje tiste organizacije ZN, ki je med drugim tudi potrdila poklonitev države Izrael na palestinskem ozemlju. Kako deluje mednarodno pravo lahko spremljate najkasneje zdaj, ko vidite, da si ameriško vojaško oporišče, ki se imenuje Izrael, lahko pod varnim krilom Amerike privošči kar koli in vse! Celo brez kakršne koli najmanjše ekonomske sankcije, ki pravzaprav pomeni le ekonomski terorizem, ki si ga lahko privošči le Amerika s svojimi EU podaniki, s čimer je na polno udarila kakopak po Rusiji.

Odzivi Zahodnih medijskih mediokritet

Medijske Zahodne mediokritete v obrambi Zahodnih interesov na žalost z odzivi na intervju le potrjujejo splošni vtis o neumnosti in sumljivih interesih. Nikjer ni na sporedu nobene resne in argumentirane polemike o intervjuju, še posebej s strani tistih ne, ki skušajo prepričat o domnevnih izrečenih neresnicah v intervjuju. Takoimenovani “factchekerji” podajajo idiotske primere zavajanja in skušajo parirat zgolj s trditvami in ne z argumenti. Na primer: Zapišejo, da ni res, da Putin ni rekel, kar je Carlson na začetku rekel, da je Putin rekel. Kot v vrtcu. Slaboumno. Kdor je poslušal celoten intervju, je namreč zlahka dojel, da Putin ni zanikal svojega mnenja, da je Amerika odgovorna za situacijo v Ukrajini in da izvaja (posredni) napad na Rusijo. To je konec koncev razlagal skozi celoten intervju. Torej je zavračal le izjavo izvzeto iz konteksta, ki bi jo ravno ti propagandni mediji z veseljem zlorabili za interpretacije, kako nori Putin trdi, da je Amerika planirala direkten napad na Rusijo, čeprav za to nima na voljo nobenega dokaza. Prozorna medijska demagogija in odsotnost kakršne koli polemične vsebine.

Nadalje še vedno mantrajo krilatico o tem, kako Putin napada Ukrajino, ker ne priznava njenega obstoja in pravice do samostojne države. Spet bedasta demagogija, saj prisluh celotnemu intervjuju jasno priča, da Putin sprejme težnjo Ukrajincev po odcepitvi in suverenosti, vendar močno kritizira njihov način graditve suverenosti (s trdim nacionalizmom in celo slavljenjem nacističnih herojev v državi, kjer živi veliko Rusov) in prelom obljube, da bodo ostali nevtralni. Torej govorimo o prodanosti Ameriki tako vojaško kot gospodarsko, kar za Rusijo pomeni relevantno in povsem realno grožnjo. Njegovo pojasnjevanje zgodovine predvsem nasprotuje Zahodni propagandi, ki oglašuje Ukrajino kot povsem ločen narod od Rusije že od nekdaj in kot državo, ki z Rusijo nima nobene veze, kar naj bi se končno uredilo po razpadu Sovjetske zveze. To pa seveda ni resnica samo zato, ker bi se Amerika in razni pridruženi kapitalistični plenilci s pomočjo Nata radi nasrali v Ukrajino, gospodarsko in vojaško podjarmili Evropo in sesuli Rusijo, ki jim je v tem planu edina v napoto.

Medijski pamfletarji skušajo tako obupano diskreditirat intervju, ki si ga je že po dobrem dnevu ogledalo okrog stopetdeset milijonov ljudi, da sem naletela celo na naslov, ki se glasi takole: Povzetek intervjuja s Putinom, da si vam ga ne bo treba ogledati. Hvala za smeh. Vsi propagandni mediji si želijo, da bi si čim manj ljudi ogledalo intervju in čim več sledilo njihovim bebavim povzetkom. Odvratna tendencioznost, ki sama po sebi povzroča ravno obratne reakcije, pa če bralec intervjuju prisluhne sam ali pa ne. Javkajo, kako Carlson bojda ni zastavil ključnih vprašanj, ker je zgolj Putinovo trobilo. Vprašanja, ki jih omenjajo kot pogrešana, so pa naravnost bedasta v hipotetičnem pričakovanju, kako bi se Putin zgrudil pod stol v dve gubi in bojda razkrinkan le še kolcal. Pa poglejmo, kaj navajajo kot najbolj pogrešana vprašanja:

Pogrešana neprijetna vprašanja

Carlson bi se moral baje blamirat z vprašanjem o pokolu v Buči. Putin bi seveda obtožbo o pokolu, po katerem se je še dan zatem sam župan snemal in sprehajal, kot da se ni nič zgodilo, zavrnil in zlahka povedal še kaj o državljanski vojni v Ukrajini, mednarodnih neodvisnih institucijah, ki tudi po pozivu Indije niso pristali na neodvisno preiskavo pokola v Buči. Preiskava se ni zgodila, kot se ni zgodila v primeru teroristične razstrelitve Severnega toka. Pa menda novinarji ne pričakujejo, da bi Putin priznal pokol v Buči? Mediji omenjajo še druge napade v Ukrajini, ker se v vojni odvija vojna. In v vsaki vojni nastradajo tudi civilisti. Če bi Carlson Putinu težil z žrtvami vojne, bi se Putin lahko razgovoril o vojni v Gazi in podal primerjave civilnih žrtev. Potem bi se lahko lotil še Iraka, Sirije, Afganistana in konec koncev še Vietnama in intervju bi bil dolg pet ur.

Ker bodo Putina zaradi vojnega zločina v Buči težko vlačili po sodišču v Haagu magari brez prisotnosti Putina, so si izmislili mednarodno tiralico zaradi ugrabitve ukrajinskih sirot. Zahodne tiskovne agencije so raztrosile medijem navodilo, da je to tudi vprašanje, ki bi se naj ga Putin blazno bal! Kot da so padli na glavo! Po tej bizarni obtožbi Rusije, ki je res iz okupiranih ozemelj z avtobusi odpeljala sirote v Rusijo, smo bili deležni posnetkov nasmejanih otrok z igračkami v rokah. Zahodna propagandna trobila kljub trudu niso uspela sestavit niti enega prispevka, ki bi pričal, da je bil kateri koli otrok ugrabljen komur koli ali da za njih ni bilo humano poskrbljeno. Za sirote je bila tudi posebej zadolžena ruska ministrica. Res grozno.

Zahodnim cinikom ni nerodno trosit takšne nebuloze ob dejstvu, da je bila Ukrajina že pred vojno s strani mednarodnih organizacij za zaščito pravic otrok redna tarča zaradi najbolj neznosnih razmer v sirotišnicah in alarmantnega kriminala trgovanja z otroki. Pred vojno!!! Zdaj, med vojno, je Ukrajina ravno pred nekaj dnevi razglasila zahtevo, da se vse ukrajinske sirote, za katere skrbijo v tujih državah, vrnejo v Ukrajino, kar velja tudi za petnajst sirot, ki so še nastanjene in v zelo dobri oskrbi v Sloveniji! O tem sem pisala nedavno v članku z naslovom Ukrajina sredi vojnega razsula zahteva vrnitev sirot. Pomislite, zakaj bi država sredi vojne, ki je že pred vojno ogrožala življenja osirotelih otrok, želela vrnitev otrok, za katere v drugih državah lepo skrbijo. Če niste takšni ciniki in ignoranti do blagorja otrok, kakršni so zlahka Zahodni prodani novinarji in politikanti v imenu mednarodnega prava, boste razumeli, zakaj bi bilo ob takšnem vprašanju lahko vsakemu humanemu Zahodnemu novinarju kvečjemu skrajno nerodno. Rusija namreč sploh ni skrivala, da je iz okupiranih ozemelj, kjer je divjala vojna in od koder so bežali begunci, odreportirala v Rusijo otroke brez skrbnikov. V redkih primerih so se uradni skrbniki, ki za te otroke niso bili sposobni skrbet, oglasili in kričali na vse grlo, da je njihov otrok ugrabljen. Potem so dobili otroka in bilo je konec velike medijske zgodbe, saj je Rusija vsakomur otroka vrnila, če je dokazal, da je legalni skrbnik. Rusija je pravno brez dvoma kriva ugrabitve otrok, ker so osiroteli otroci lastnina države! To pomeni, da pravno gledano v Palestini, kjer otroke množično ubijajo, poteka vse po črki zakona. Če bi se pripeljal nekdo s kamionom in skupino otrok odpeljal iz države na varno in lepo skrbel za njih, bi bil aretiran zaradi kršenja prava. Blagorja otrok pravo ne upošteva pred pravico do otrok kot do lastnine. Z moralnega vidika bi Rusijo lahko obtoževali ugrabitve šele po koncu vojne. Pa še to le v primeru, če bi mednarodne institucije poskrbele za varnost osirotelih otrok tudi po vojni. Da Rusijo obtožujejo sredi vojne v Ukrajini ugrabitve 20.000 otrok, pa je patetičen moralni zločin v obupu. Boj za blagor zapuščenih otrok prav gotovo ni.

Carlson na žalost ni zastavil tudi vprašanja, kako se kaj počutijo v Rusiji ukrajinski begunci nasploh. Rusija je namreč država, kamor se je zateklo največ beguncev iz Ukrajine. Ne, to ni niti približno Amerika, ki se po sprejemu ukrajinskih beguncev ne uvršča niti med prvih trinajst držav, z veseljem pa kolonijam EU predrago prodaja energente. Neprijetna statistika, ki sama po sebi priča o izjemni situaciji rusko-ukrajinskega masakra in pomen obstoja zgodovine, v kateri sta ukrajinski in ruski narod še kako prepletena, pa če je kijevski ekstremni nacionalistični politiki to dejstvo po godu ali pa ni.

Carlson bi po mnenju Zahodnih trobil moral povprašat Putina tudi o Alekseju Navalnem, ki je po zadnjih podatkih v zaporu v Sibiriji, pa še o umoru Ane Politkovske, na kar smo s strani Putina lahko slišali odgovor že stokrat. Kaj pa mislijo nekateri, da bi Putin odgovoril? Da bi se onesvestil in po pljusku vedra vode v obraz priznal, da je dvema čečenskima borcema naročil umor novinarke, ker je nasprotovala vojnemu posredovanju Rusije v Čečeniji, kjer je med drugim divjala državljanska vojna med kalifatom s svojimi čečenskimi skrajneži in uporniki. Čečenski radikalci so izvedli atentat na očeta sedanjega predsednika Ramzana Kadirova, ker je predstavljal zmerno strujo (po čečenskih merilih zmerno, ne po merilih Zahoda), ki se je borila proti oblasti čečenskih skrajnežev in ki so jih politično podpirali le talibani. Točno tisti talibi, ki danes s pomočjo pobegle Amerike vladajo v Afganistanu. Res škoda, da Carlson ni zastavil tega vprašanja Putinu, ker večina ljudi na svetu o Čečeniji nima pojma.

Carlson sicer je zastavil neprijetno vprašanje o Evenu Gershkovichu, ki je državljan in novinar iz Amerike in je bil v Rusiji aretiran z obtožbo za vohunske dejavnosti. Logično, da se Putin ni vdal in kljub Carlsonovemu prigovarjanju, da naj bi bilo očitno, da gre za nekega mladega brezveznika, ki gotovo ni niti sposoben vohunskih dejavnosti, vztrajal, da je bil Gershkovich ujet pri vohunski dejavnosti in da pogajanja za izročitev z Ameriko potekajo. Kaj pa naj bi pričakovali?

Zelo mi je žal, da se Carlson ni vtaknil v preživljanje zaporne kazni Navalnega s kritičnim tonom o zapiranju oporečnikov in odsotnosti demokracije v Rusiji. To bi bil špas! Putin bi se v takšni konfrontaciji morda razgovoril o Zahodni demokraciji, v kateri trohni v čuzi Julian Assange in o Edwardu Snowdenu, ki Assangove napake raje ni ponovil in se je preselil v Rusijo. Bi si to želeli poslušat s strani Putina? Zahod se je sicer res maksimalno trudil prikazat Navalnega v čim bolj svetli in nedolžni luči kot izključno borca za demokracijo in svobodo govora v Rusiji, a kaj ko je Navalni podoben kaliber komika kot Zelenski (Navalni je zaslovel z drugorazrednim humorjem o politiki v Rusiji na spletu) in tudi podoben kaliber amerikanofila, ki se je celo fotografiral ovit v ameriško zastavo in očitno s svojim oporečništvom zaslužil dovolj, da se njegova hči šola na Stanfordu. Ampak … bohnedaj, da bi kdo pomislil, da je Navalni ameriški podtaknjenec v Rusiji. Sam se je vrnil v Rusijo in se pustil aretirat, ker je tak patriot po duši. Patriot, čigar hči študira na Stanfordu, kot patriot pa je nekoč marširal po ruskih ulicah skupaj s patriotskimi fašisti. O idealu demokracije v Rusiji bi bilo smiselno razpravljat takrat, ko ne bi imela Rusija več realne podlage, da sta ogroženi njihova suverenost in blaginja. Do takrat pa razprava ni hinavska le pod pogojem, da sploh obstaja kakšna razprava o tem, kaj uporniki sploh želijo in predvsem zakaj. In če se sploh zavedajo, kaj to realno pomeni za njihovo prihodnost.

Kršenje osnovnih človekovih pravic v Ukrajini je neprebavljivo, a Zahodna legalizirana mafija v spregi z lažnimi moralističnimi mediji ne problematizira klavnice oporečniških Ukrajincev, ki ne morejo pobegnit čez mejo in nočejo v vojno. Niti Zahod oporečnikom ukrajinski oblasti ne nudi nobenega zatočišča in moralne podpore. Za ubijanje novinarjev v ukrajinskem zaporu nikomur ni mar. Vsem se zdi logično, da bi morali vsi Ukrajinci mislit in delovat poenoteno, ker je vojna. Zakaj neki? Zakaj neki bi pa morali vsi podpirat vojno? Noben Rus ne bi smel podpirat Vladimirja Putina na oblasti, a vsi bi morali podpirat prodano oblast v Ukrajini. Zakaj že?

Naj opozorim na še en pomemben podatek, kako Velika Britanija in Nemčija netita 3. svetovno vojno. V slovenskih medijih niti besede o tem, da Anglija razglaša krepitev svoje vojske in proizvodnje orožja. Predlagajo celo, da Nemčija svojo propadajočo avtomobilsko industrijo preobrazi v okrepljeno proizvodnjo orožja za vojno z Rusijo, ki naj bi se razplamtela v baltskih državah. Amerika, ki je vse skupaj zakuhala v Evropi, pa opozarja EU na pomen krepitve samoobrambe v vojni z Rusijo, kajti oni se bodo morali posvečat vojni za Tajvan. Dobesedno hujskajo k 3. svetovni vojni, ki bi jim očitno prišla za zaščito kapitala peščice bolj prav od prenašanja ekonomske prevlade Kitajske na trgu. Ogabno! Pogovor na to tematiko si lahko ogledate v videu polemičnega medija Unheard.

Vojna v Gazi ni Putinov problem

Osebno sem v intervjuju s Putinom pogrešala predvsem kakšno besedo o vojni v Gazi in hipotetični vpletenosti Kremlja, saj smo celo izvedeli, da so bili vodje Hamasa v Kremlju na obisku po izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu. Mediji kljub izredni volji do itak predvidene diskreditacije Carlsona in intervjuja očitno niso pogrešali pogovora o tematiki, ki razsuva flance o delovanju mednarodnih institucij in nekih domnevnih pravilih vojne in pravicah do obrambe, po katerih civilisti ne nastradajo. Adijo pamet!

Vse skupaj je v oskopljenih in ogroženih odzivih Zahodne propagande tako poceni, da ni mogoče izrazit z ustreznimi besedami. To hinavsko pretvarjanje, da naj bi bila Rusija povsem enakovredna država v mednarodnem prostoru, ki zgolj ni usvojila in ponotranjila demokratičnih načel, ki jih Zahod sicer baje zgledno udejanja. Izrael pa sploh, ki je po mnenju izraelske oblasti bojda zgolj žrtev puščavniških barbarov v rjuhah!

Hvala lepa!

Zgledna demokratična načela je ponotranjila in usvojila Slovenija, ki so jo skozi tranzicijo izropali do golega, tako da nimamo več nobenega strateškega podjetja v lasti, niti letališča, nobene banke, nepremičnine pa so na razprodaji za bogataše iz celega sveta, medtem ko je Slovencem uničena pravica do doma, pravica do osemurnega delovnega časa, javna sfera je uničevana iz dneva v dan, kultura pa getoizirana, uničevana in potiskana v dokončno banalizacijo na trg. Hvala lepa za takšno demokracijo! Hvala lepa za lepe pločnike in grde brezdušne škatlaste stavbe, ki jih gradi gradbinska in druga banana mafija. Hvala lepa za naplavino trgovin, v katerih se prodaja ena in ista kopija kopije robe, ki je ne potrebujemo v takšni onesnaževalni nakladi. Hvala lepa za predrago kavo v barih, uničenje kavarn, klubov z dušo in klientelo. Hvala lepa za uničenje dužabnosti. Hvala lepa za vedno bolj nevarne ulice, zaradi česar narašča prodaja solzivcev in lahko si obetamo, da bomo kmalu enako kot v sanjski Ameriki zahtevali pravico do oborožitve za osnoven občutek varnosti. Sanjska vojna za kapital in sanjska brezdušnost. Hvala lepa za uničenje medijev in vseh literarnih revij po spisku in poneumljanje ljudi z idiotskimi komercialnimi programi. Hvala lepa za resničnosti šov. Hvala lepa!

In na koncu hvala lepa, da moram posebej podpirat objavo intervjuja z Vladimirjem Putinom že iz načelnih razlogov, kot da se je zgodil uporni dogodek stoletja. Ker očitno živim pod dikaturo korporacijske mediokritete, v kateri celo svobode govora ne branijo niti simbolno molčeči in posrani intelektualci in umetniki, ampak le milijarder Elon Musk na omrežju X. Ker mu tako pač zaenkrat paše in si to tudi zlahka privošči. Hvala lepa!